Mirna Peč je kraj, občina na Dolenjskem, umeščena med Trebnjim in Novim mestom. Meri 48 km2, ima 28 naselij ter okoli 2790 prebivalcev. Sestavljena je iz treh dolin: osrednje mirnopeške doline ob kraški reki Temenici; jugozahodno leži globodolska dolina (najbolj ostro omejena kraška kotanja na Slovenskem), na severovzhodu pa šentjurska dolina s Poljanskim potokom oz. Igmanco. V teh dolinah se stikajo robovi dinarskega, alpskega in panonskega sveta, nekateri deli pa so kraški z vrtačami in kraškimi jamami …
O izvoru imena doline mojega (prvega) odraščanja Mirna Peč kroži nekaj različic. Marko Snoj (Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen) trdi, da je ime dobila po reki Temenici, ki teče skozi kraj. Prvotno poimenovanje »Nirna Peč« izvira iz slovanskega glagola »nyrati«, ki je pomenil »prihajati iz zemlje«; peč pa se nanaša na pečino v Zijalu nad Mirno Pečjo, izpod katere ponikalnica pride na dan drugič.
Po ljudskem izročilu se izvor imena Mirna Peč pojavlja v različnih zgodbah. Hudomušneži pravijo, da sta se nekega večera nemirna hlapec in dekla na peči prepirala, ko je gospodar izza mize dejal: »Mir na pêč!« Drugi razlagajo, da so v pečini v Zijalu bivale divje čebele. Imele naj bi dosti medu, a ker nihče ni mogel ponj, se je ta razlival po skalah v reko in tako je dolina dobila ime »Medna Peč«. (Anton Pust, Mirna Peč z okolico nekoč in danes).
Medna peč, Lojze Kastelic in čebele
Pa začnimo s čebelami …
Leta 2008 je izšla knjižica Hiperborejci v naših krajih, ki jo je napisal Lojze Kastelic – brat moje babice – in v njej sklenil svoja življenjska dognanja. Priznanega čebelarja ter raziskovalca zgodovine in arheologije se spominjam kot majhna deklica v njegovem zanimivem domu nad Zijalom. Tam se je po upokojitvi posvečal čebelam ter raziskoval njihove modrosti. Filozofijo čebel, ki jo je poimenoval apizofija, je povezal s Rudolfom Steinerjem (ta je prvi opozoril svet na preveliko rabo kemikalij v kmetijstvu) in njegovo antropozofijo, t. i. duhovno znanostjo.
“Naša še tako ekstaktna znanost nima niti točnih predstav o tem, kaj je življenje. To, kar sedaj obstaja kot raziskovanje genov, ni spoznanje o življenju, temveč le točnejše spoznanje posledic življenja. Celovitost telesa, življenja, predstave in čustev, tvorjenje postave, ki nastopa v posameznih organizmih ali pa kot prosta sila narave je neverjetno zapleteno. Kmet, ki kmetuje po biološko-dinamični metodi, se mora zelo potruditi, da vsaj nekoliko prodre v to veličastno skladnost, ki jo imenujemo narava. Vse življenje na Zemlji se odvija med elementi in silami, v njihovi modrosti polni soigri. Ni lahka naloga pridobiti vpogled v ta dogajanja in jih upoštevati pri praktičnem delu.” (L. Kastelic, Hiperborejci v naših krajih).
Povod za njegovo raziskovanje je bila ugotovitev oziroma vprašanje, kako lahko čebele iz poljubno izbrane larvice vzredijo ali čebelo-delavko, ki živi poleti le šest do sedem tednov, ali matico, ki dočaka pri normalnem razvoju družine do pet let starosti. To pomeni več kot štiridesetkratno podaljšano življenje. Svoje čebelarsko znanje je črpal iz del dr. Karla von Frischa, ki se je 40 let posvečal govorici čebel oz. njihovemu komuniciranju med sabo in komuniciranju s cvetovi. S svojim čebeljim plesom oziroma osmičenjem (poteka v obliki osmice) čebela obvladuje ogromni pašni okoliš, skrbi za razmnoževanje tako posameznih osebkov, kot celih družin, preživela pa je očitno tudi več kot sedemdeset milijonov let. Von Frisch je svoja dolgoletna dognanja strnil v en stavek: Človek naj si ne domišlja, da ima monopol nad govorico, še manj pa nad inteligenco v stvarstvu.”
Ko je Lojze osvajal svet čebel, je postal lastnik pečine Zijalo nad breznom reke Temenice. Mirnopeška dolina leži na prastari prometnici med zahodom in Panonsko nižino, samo brezno z imenom Medna pečina, v kateri je Ajdovska jama, ponikalnica Temenica ter bližnja sv. Ana z gradiščem pa so močno burili njegovo domišljijo. Tako je povezal je mnoga dejstva in posumil, da je bilo ravno tu eno od središč pradavnih čebelarjev – Hiperborejcev.
Hiperborejci v naših krajih
“Pred nekako pet tisoč leti se je v deželico treh dolin priklatilo krdelo črednikov z velikimi čredami sestradanih pašnih živali. Prišli so iz stepskih prostranstev severno od Črnega morja. Od tam jih je bojda pregnalo večletno sušno obdobje, ki je osušilo sicer bujne stepske pašnike. V nove kraje jih je vodil strašni bog Buran, ki je v starem kraju vrtinčil silne stepske, ponavadi snežne viharje.
Prišleki so naleteli na Jantarsko pot, ki je potekala od Baltika do severnega dela Jadranskega morja. Na tej poti so naleteli na Venete, ki so trgovali z medom, ki ga je bilo na koncu te poti v izobilju.
V deželici pod mogočno goro Triglavom so se povezali s staroselci – poljedelci, ki so pridno obdelovali svoje lehe.
Tu, v zavetju gričevnato vrtačaste pokrajine so njihove črede po širnih gozdovih na podrasti našle dovolj zelišč za skromno pašo. Zato so se čredniki začasno utaborili v osrednji dolini, v neposrednem sosedstvu staroselcev Razincev, ki so v poletnih mesecih pridno obdelovali rodovitne zaplate njiv po sončnih rebrih.
Še pred prihodom Hiperborejcev so staroselci – Razinci – poznali govorico čebel. To čebelarsko vedenje je bilo tabu, poznali so ga le čebelarji – žreci, ki so se ukvarjali izključno s čebelarstvom, in razinske svečenice, ki so prebivale v Razi nad izvirom Temenice. Te so častile dobre vile, božanska bitja, ki so plesale nad posevki razinskih poljedelcev. Po legendi pa so se iz gozda ponoči tihotapili na polja v okolici Raze tudi majhni bradati možici – škratje.
V nasprotju s sušnimi razmerami v Zakrpatju je bila dežela v tistem času tostran Gorjancev v polnem razcvetu obdelovalne in nabiralniške kulture staroselcev, ki so jo zaznamovale za tri stopinje višje temperature od današnjih …
Kakor je priklatene črednike zamikalo poljedelsko blagostanje staroselcev, so se pri skromnih poljedelcih pocedile sline po mesu, s katerim so bili čredniki obilno založeni. Stekla je izmenjava dobrin in sosedske vezi so se čedalje bolj krepile, tudi z medsebojnimi ženitvami. Izoblikovalo se je občestvo poljedelcev in pastirjev – Razincev in Liburnov. Razincev po Razi nad izvirom Temenice, Liburnov pa po bogu Buranu …”
Kasneje so Hiperborejci spremenili svoj način življenja. Postali so morjeplovci in se preimenovali v Liburne. Ustanovili so prvo državotvorno skupnost – talasokratski imperij -, nastalo je dvanajsterovladje (vladavina dvanajstih izbranih žensk), imperij pa se je razširil po celi vzhodni obali Jadranskega morja. To sva s Taro prekrižarili jeseni lansko leto.
Deželo označujejo številne kraške jame, ki so s svojimi podzemnimi vodnimi pretoki nudile minimalne pogoje za preživetje zadnje ledene dobe, vero v podzemlje pa so utrjevali tudi številni požiralniki, v katere so se stekale vode Temenice, ter ugrezajoča se brezna, iz katerih je bilo zaznati šum pretakajočih se voda … Pri Razincih se je vera v odrešujoče a zastrašujoče Podzemlje spreobrnila v vero v Veliko Mater Zemljo, ki so jo začeli po božje častiti, da bi jim dajala vsakdanjo hrano. Tako je nastalo čaščenje Velike Matere Zemlje – prvo organizirano verstvo na svetu – morda ravno na mirnopeških tleh …
“Poseben sloj v družbeni strukturi razinske prvobitvnosti so prestavljali žreci, nekakšni vedeži in jasnovidci. Stolovali so visoko nad Razo, kjer so imeli z okopi utrjeno gradišče na vrhu razglednega hriba. Ukvarjali so se izključno s čebelarstvom, ki je poleg poljedelstva in pašništva predstavljalo tretjo vejo pridobitnih dejavnosti v občestvu kmetov in pastirjev … Z nenehnim opazovanjem čebel v notranjosti in zunaj ulja, so se umni čebelarji domogli mnogih skrivnosti čebeljega žitja in bitja, še posebej duhovne podstati ...”
Na hribu sv. Ane nad Zijalom (med njima vodi označena pešpot) so našli ostanke naselbine – gradišča iz železne dobe, legenda pa pravi, da v hrib pogosto udarijo strele, ker naj bi bilo tam zakopano zlato tele. Vsak, ki ga je skušal najti, je doživel kup neprijetnosti; od tega, da so se mu prikazovale pošasti in je zblaznel, do tega, da je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. (Anton Pust, Mirna Peč z okolico nekoč in danes)
Moj stari stric je svoje življenjsko delo razširil še bolj in povezal staro verovanje v Trojnost (s Triglavom in Zlatorogom) z grškim in kasneje z rimskim verovanjem, a prepuščam globlji skok lastnemu branju knjižice (Lojze Kastelic: Hiperborejci v naših krajih), sama pa bi želela osvetliti še druge vidike Mirne Peči.
Stare rane
Pisal ni le babičin brat, temveč tudi moja stara mama. Ta je zapisala mnoge odseve iz svojega življenja, ki (zaenkrat) še niso bili obljavljeni. Vseeno se lahko ravno njenim zapisom zahvalim, da sem prvič podvomila o učbeniških trditvah in splošni zgodovini, ki jo pač vedno pišejo zmagovalci. Nikoli ne bom pozabila začudenja ob branju njene pesmi o partizanih, ki so na njihovo kmetijo vdrli neke mrzle noči in jim odnesli vso hrano, potrebno za preživetje zime. Prvič jih nisem videla v vlogi brezmadežnih herojskih zmagovalcev vojne …
Tako kot mnoge kmečke mirnopeške družine je bila tudi njihova močno verna, a o tem, kako so mnogi podpisali pristop k ‘tabelim’, sicer bi jih ti ustrelili, pričajo potlačene, še vedno nezaceljene rane domačinov …
Okolica je bila poseljena že v osmem stoletju pred našim štetjem, našli so veliko arheoloških ostankov iz antične dobe, po pokristanjevanju pa je v srednjem veku postala pomembnejša župnija na Dolenjskem, ki je obsegala območje vse do reke Krke. Poleg stiških opatov so si večino posesti v Mirni Peči in okolici lastili plemiči z gradu Hmeljnik.
Do Šrange – vasice / naselja, kjer sem odraščala, z gradu vodi hmeljniška cesta in moja babica se je dobro spominjala grajske gospe, ki je iz gozda prijezdila na svojem konju. A grad so leta 1942 požgali partizani ter uničili bogato grajsko knjižnico ter umetnine v njem, ostalo pa so odnesli domačini.
Mirna Peč je bila pogosto podvržena nesrečam, poleg turških vpadov je kraj večkrat zajel ogenj, razširila se je kuga, tudi kolera. Valvasor je denimo poročal o tem, kako so se mirnopeški kmetje po neurju s točo, ki je uničilo njihov pridelek, spravili na župnika, da je moral celo pobegniti iz vasi za nekaj časa …
1.svetovna vojna kraja sicer ni dosegla neposredno, a je veliko moških odšlo na fronto. Tudi moj praded, bil zajet in se po vojni domov dolgo vračal iz karpatskih gozdov …
2. svetovna vojna je prebivalce z obeh strani zaznamovala še bolj. Kot se še vedno spominjajo starejši, ali so po njih ‘tolkli’ prvi ali drugi ali tretji … V taborišču italijanske Padove se je tokrat znašel moj ded.
Lojze Kastelic pa svojo, zgoraj opisano knjigo, prične z besedami: “Mene in moje življenje je močno zatrla takratna oblast. Rano mladost sem preživel na prisilnem delu po zaporih takratnega komunističnega Balkana. Po vrnitvi v normalno življenje sem iskal samega sebe in svoj prostor pod soncem …“
Moj ded si nikoli ni opomogel od izkušnje taborišča v Padovi, kamor so ga odpeljali Italijani. Ko je bil moj oče star 7 let, je umrl za tuberkulozo, očeta pa je v uk vzel njegov stric Lojze in ga naučil čebelariti, s čimer se ukvarja še danes.
V politično preteklost ne želim drezati, nobenega problema nimam prijateljevati s potomci nekoč sprtih strani, zmotilo pa me je nekaj drugega in zbodlo mojo – žensko – rano.
Po koncu 2. svetovne vojne je bilo razglašenih nekaj narodnih herojev, sama sem hodila v OŠ narodnega heroja Ivana Kovačiča Efenke Mirna Peč. Ta se je leta 2012 preselila in ime spremenila v OŠ Toneta Pavčka, na mestu stare pa so leta 2018 odprli Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka.
Zmotilo me je to, da sem za Maro Rupena, aktivistko, učiteljico, partizanko, urednico, družbeno delavko in humanistko izvedela šele med bivanjam na Obali, in to v facebook objavi priseljenke iz Bosne?! Mara Rupena, rojena v Mirni Peči, se je po vojni borila za izboljšanje položaja žensk v družbi, za socialne pravice, prizadevala si je za oskrbo s čisto vodo, dosegla je, da so imeli otroci v šolah po vsej Jugoslaviji toplo malico itd. Iz wikipedije sem izvedela, da se je po 2. svetovni vojni največ ukvarjala s problemi kmečkih žensk in kmečkih družin. Bila je inštruktorica, inšpektorica kmetijsko gospodinjskih šol v Sloveniji, sekretarka gozdnega gospodarstva Dolenjske, generalna sekretarka Rdečega križa Jugoslavije, sekretarka Odbora za pomoč vietnamskemu ljudstvu, ustanovna in častna članica Zveze nutricionistov Jugoslavije … O svojem delu je v mladosti pisala v ameriškem Glasu naroda, nato v Naši ženi, Ženi danes, Ženskem svijetu, Večeru.
Vile v Zijalu
Ženske, moške, kolektivne … rane niso edine posledice človekovega ravnanja, te odsevajo v vseh svetovih. Tudi Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna omenja Zijalo:
“Kreativna hrbtenica Dežele obilja ima na dnu svoj koreninski sistem. Najgloblje ga utelešata Babenski žleb pod gradom Šumberk in pa Zijalo pod goro Sv. Ane …
Babenski žleb, ležeč na zahodu, dopolnjuje Zijalo na vzhodni strani. Tam priteče na dan reka Temenica potem, ko je poniknila pod goro Sv. Ane. Na dan priteče na dramatičen način – pod visokim skalnim previsom. Sakralno vsebino kraja je mogoče občutiti v votlini ob desni strani brezna, iz katerega Temenica ponovno izvira. Visoka votlina je dom mogočnih vilinskih bitij, ki usmerjajo življenjske cikle v Deželi obilja. Je tudi kraj opomina, češ da smo ljudje preveč lahkomiselni, ko sprejemamo kot samoumevno, da nas Zemlja in njena vilinska bitja ves čas obdajajo z obiljem življenja, mi pa se ne zanimamo za kraje, od koder izvira življenje, in še manj za bitja, ki njegov neprestani pretok po deželi omogočajo.
V tem smislu razumem svojo vizijo ob obisku Zijala. Vidim mogočno vilo. Izhaja iz omenjene votline in vsako jutro zakroži po Deželi obilja s košarico, da bi nabrala darove zahvale, ki so ji jih v obliki obredov hvaležnosti za čudež življenja nekdaj poklanjali. Kar zgrozil sem se, ko sem videl, da se v votlino vsakič vrača s prazno košarico.“
Za navodila Kako se zahvaliti vilam je bilo treba ‘pogooglati’ v angleščini:
Po vilinskem izročilu »pravilen« način za izražanje hvaležnosti vili ni neposredno reči »hvala«, saj si to lahko razlagamo kot ustvarjanje obveznosti ali dolga, temveč uporaba besednih zvez, kot sta »hvaležen sem« ali »cenim tvojo prijaznost«, medtem ko ponudimo majhno, pomembno darilo, ki se ujema z vilinim izročilom.
Tako da se za zaključek zahvaljujem vili za čudež življenja, ki mi je bilo poklonjeno, ter v zahvalo ponujam te besede in fotografije (kot vir komunikacije s svetom – da se spomnim še na čebele) ter vložen čas in energijo, da je to videnje lahko zaživelo v (spletnem) svetu …
V pomiritev pa prilagam še nekaj utrinkov s sprehodov po lepi mirnopeški naravi. Po 15-ih letih ‘letanja’ po svetu me je najprej sprejel zimski Golobinjek s svojimi gozdovi in čudovitimi razgledi na vse strani Dolenjske – Dežele obilja …
S Šrange (deloma po hmeljniški cesti, izhodišča so tudi drugod) pa skozi gozd vodi lepo urejena pot proti izviru Bezgavca. Ta sicer upravno sicer sodi v novomeško občino, a takšne meje me nikoli niso zanimale …
