Za predstavitev svojega rojstnega mesta in pokrajine mojega (prvega) odraščanja si bom sposodila videnja in besede Marka Pogačnika. Ta v svoji knjigi Slovenija čudežna deželo razlaga kot deloma materializirane, deloma energijsko navzoče razsežnosti, delno pa so prisotne kot omrežja zavesti. Pokrajine primerja z organizmi, primerljivimi s človeškim telesom ter njegovimi organi in vitalnimi centri.
V primeru Slovenije Os življenjskega obilja (od Ljubljane proti Kolpi), kjer se odvija ustvarjalna interakcija med ženskim in moškim počelom, in je najpomembnejša za sproščanje ustvarjalnih sil ter spodbujanje življenjskega obilja, poteka čez Dolenjsko – deželo, ki je sposobna bivanju ponuditi vse pogoje za razcvet.
K temeljem dežele obilja poleg Rdeče osi sodi tudi vodni okvir, ki ga sestavljata reki Krka in Sava. S svojima tokovoma, ki se združita pri Brežicah, uokvirjata Deželo obilja, predstavljajoč ženski pol Rdeče osi slovenskega prostora, ta pa s svojo premočrtno usmerjenostjo uteleša moški ali ognjeni del. Tako med seboj učinkujeta dva nasprotna pola Gajinega stvarstva: vodni in ognjeni.
Ognjeni, tj. moški del Pogačnik vidi kot tristrano svetlobno piramido nad Trebnjem, ki povezuje tri svetove: podzemnega, površinskega in vesoljnega; ženski pol svetlobni piramidi pa se v obliki polmeseca razteza pod Zemljo ter povezuje Klevevž in Primskovo.
Seveda v fizični realnosti ni vse ravno rožnato. Ena izmed nesrečnih uteži, obešena v srčno območje Dežele obilja, so zapori na Dobu, postavljeni v sredo srčnega sistema dežele, ki jo Pogačnik enači z maternico slovenskega prostora.
“Novo mesto ima bajno lego. Krka na tem kraju naredi trojni zavoj, podoben arhetipskemu znamenju neskončnosti – ležeči osmici. Pri tem zavije okrog treh močnih skalnatih gričev, ki skupaj sestavljajo sakralno trojstvo, t. i. tročan. Najprej obide Krka široki Portoval, kjer prvinske sile vrejo iz Zemlje in se pahljačasto širijo po prostoru. Zatem se ovije okrog visokega kamnitega pomola pod Marofom. Na njem je vojvoda Rudolf IV. leta 1365 ustanovil Novo mesto. Še tretjič naredi Krka okljuk okrog položne vzpetine Ragovega loga …”
Naslednik svetega okraja iz predkrščanskih časov je frančiškanski samostan v mestnem jedru. Pogačnik verjame, da je nekoč kraj deloval kot orakelj: “Vidim ljudi, ki so prihajali sem, da bi izvedeli resnico o tistih zadevah, ki so jih morda mučile ali pa so obstajale kot neznanke njihovega življenja. Kot simbol resnice vidim nad krajem tenak zlat enakokraki križ. Tam, kjer se horizontala in navpičnica prekrižata, zasije točka popolne resnice.”
Novo mesto je pravzaprav zelo staro mesto. Bilo je keltska metropola, o čemer pričajo najdbe na Kapiteljskih njivah, a je očitno še starejše: “Videl sem, da je nad Portovalom razpredeno obširno vilinsko mesto. Brezčasna razsežnost tega eteričnega mesta sega od pamtiveka do danes. Osrednji marof pa tudi na tej ravni ni poseljen, tako kot na utelešeni ravni ne. Pokaže se mi kot nekakšna akropola, nad katero lebdijo, oblikovana v subtilni snovi, božanska bitja, ki uteležajo določene lastnosti, pomembne za pokrajino med Krko in Gorjanci…“
Pogačniku se je na Marofu pojavil pogumen keltski bojevnik. Pogum vidi kot moč govoriti resnico ne glede na nasprotne ali sovražne okoliščine. Opazil pa je še, da je enako kot Rim tudi Novo mesto zgrajeno na sedmih gričih. Na sredini se dviga Kapiteljski hrib z novomeško stolnico, okoli katerega je v krogu razporejenih ostalih šest.
Te besede odstirajo le delček skrivnostnosti Novega mesta, mojega rojstnega mesta, več lahko raziščete v Pogačnikovi knjigi … Med razlaganjem dolenjske mandorle pa se je podal tudi na moj zelo ljubi kraj, na katerega sem se v času mojega 15-letnega izseljenstva vračala praktično ob vsakem obisku – Otočec. Deloma srednjeveški, deloma renesančni grad, priljubljen kraj za poroke, stoji na majhnem otočku sredi Krke, na obeh straneh pa ga obdaja park. V njem mrgoli elementarnih bitij Krke, ki jih lahko občutimo, pa tudi pozdravimo.
Opazimo lahko tudi nenavadne oblike dreves, ki so Pogačnika opozorili na sposobnost Krke, da odpre večrazsežnostna vrata: “Doživljam jih tako, da me vilinska bitja Krke leže dvignejo za eno nadstropje višje od utelešene pokrajine. Zavem se dveh stvari. Prvič, vidim, da je dolina Krke na tem delu Dolenjske oblikovana kot lik, ki sem ga opazil pri ‘delfinovem skoku’, namreč v obliki mandorle. S pojmom mandorle označujem krajinska svetišča Gaje, posvečena ustvarjalnim procesom pri stalnem ustvarjanju in obnavljanju Zemlje. Drugič sem se zavedal, da vzdržuje mandorla Krke še eno nadstropje nad vsem znano slikovito pokrajino Dolenjske. Spleteno je iz finih barvitih svetlobnih membran, dvignjenih nad nivo dejanske pokrajine, tako da ga navadno ne opazimo. Vzdržuje jih neko visoko sloko vilinsko ljudstvo, razporejeno vzdolž toka Krke med Novim mestom in Brežicami ...”
“Grem domov v Novo mesto,” pravi priljubljena pesem novomeške glasbene skupine iz 70-ih let Rudolfovo, a priznam, da vrnitev po 14-ih letih življenja na Obali ni bila lahka (ali popolnoma prostovoljna). 🙂 Že morda, da sem se v teh krajih rodila in odraščala kot Barbara, a Oneya je lahko zaživela šele v Ljubljani in se že čez nekaj mesecev odselila v Slovensko Istro. Vidim veliko sprememb, cel kup novih nakupovalnih centrov – tudi na kraju, kjer sem (v cestnem podjetju) oddelala svoje prvo počitniško delo -, nekaj novih mostov, urejenih pešpoti …
Pozdravila me je polna luna in nekaj snežnih zaplat, sledeči dan s čudovitim sončnim vzhodom nad Gorjanci in popoldanskim sprehodom po Marofu (še preden sem prebrala Pogačnikova dognanja), dober teden kasneje prvi zasnežen božič po mojem odhodu, v Kočevju sem našla tudi novoletno sneženo pravljico (na Obali sem najbolj pogrešala ravno sneg) v apartmajski hiši, napolnjeni s kužki … Upam le, da bodo tudi na tem področju živeči pripadniki človeške vrste do mene in moje psičke, ki se je zaenkrat večinoma bojijo, tokrat prijaznejši, gostoljubnejši …
