Po včerajšnjem pisanju o Dolenjski in današnjem načrtovanem o Gorjancih me je to hribovje zjutraj tako pozdravilo izza zamegljene Dolenjske, ko sem se v družbi psičke na tleh in kavke na nebu podala na jutranji sprehod v gozd.
Fotografij z razgledi s hribčka nad Mirno Pečjo, o kateri bom pisala v naslednjem prispevku, imam sicer cel kup, kajti navdušuje me v vseh letnih časih, vseh delih dneva, vsakem vremenu …
Ime Gorjanci naj bi pomenilo preprosto le ‘skupina gora’, Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna trdi, da so ljudje pozabili na njihovo izvirno ime, t.j. Kukova gora. Kuk pa je različica imena za vilinske gore, kot je recimo tudi Klek.
Janez Trdina je v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih zapisal, da je Kukova gora, to je osrednji, najmogočnejši del Gorjancev, votla in da se v njih skriva veliko vode. “Čeprav je šlo za pravljico, morda ni daleč od resnice. Dosedanje raziskave namreč dodobra potrjujejo Trdinove bajke …” pravijo raziskovalci Kostanjeviške jame v članku iz Slovenskih novic.
Pod Gorjanci naj bi se ohranila tudi pripoved, ki se navezuje na kralja Matjaža in njegovo vojsko, ki spi pod koroško goro Peco. Spomina nanj namreč ne najdemo le na Koroškem, temveč po vsej deželi, moje nadobudne tečajnice slovenščine pa so pripoved prevedle še v srbščino, ukrajinščino, ruščino, albanščino, angleščino in španščino – slednja je še v pripravi.
Kot pravi Pogačnik, naj bi kralj Matjaž s svojo vojsko prispel do čistega izvira, obkroženega s svetim gajem, v katerem so prebivale vile, čuvajke izvira. Matjaž je ukazal gaj kljub glasnim opozorilom vil posekati. Nesrečne vile so bližnja griča potisnile enega proti drugemu in pod njima pokopale kralja in njegovo vojsko. Goro, ki je pri tem nastala, so izvotlile tako, da je bil kralju z njegovo ‘vojsko’ podarjen udoben prostor za večstoletno spanje.
“Pripoved tolaži ljudstvo z zatrjevanjem, da vilinski svet kot civilizacija, ki je varuhinja Zemlje, ni izginila za zmeraj. V jeziku bajke spi v času prevlade logičnega razuma in monoteističnih nazorov v ‘podzavesti’ prostora (podzemlju), in sicer do tistega dne, ko se vrne na površje planeta ter s sabo prinese navdih trajnega miru in sožitja. Možnost, da se povezava in sožitje s sestrsko evolucijo vilinskih bitij ponovno vzpostavi, pa je seveda odvisna od tega, kdaj se bo človek sposoben ponovno vrniti k svoji izvirni identiteti. Slednja je v modernem času prekrita s sloji razumsko zamejenih predstav o tem, kdo smo mi kot človeška bitja. Tako prekriti s površnimi prestavami smo seveda pozabili, kaj je smisel našega bivanja na Zemlji in sodelovanja z bitji Zemljinega vesolja. Naša prava identiteta skupaj z Matjaževo ‘vojsko’ zadnja tri tisočletja spi.”
Na Peco, do votline kralja Matjaža, sem poskusila pred dvema letoma priti tudi sama, a sem štartala z ‘napačnega’, preveč oddaljenega, mesta in mi je zmanjkalo časa za končni cilj, kajti da se spoznava, je na bližnji Graški gori čakala mala, nekaj tedenska Tara. Da jo ‘osvojiva’ skupaj, ni še nastopil pravi čas, poleti sva se najprej povzpeli na Gorjance.
Pogačnika je Boginja Kukove gore potisnila v tretje nadstropje pod Zemljo, v svet onkraj prostora in časa. Ne praznina, temveč zavest Gaje, ki vidi na vse strani Zemljinega vesolja hkrati, njene oči pa avtor enači s hišo zmajev, domom Gajinih ustvarjalnih angelov. “Ko se uglasim na vlogo tretjega podzemlja Kukove gore v sistemu elementarnega srca Evrope, vidim, da iz teh silnih globin izvira tok srebrnih, iskram podobnih impulzov. Občutek imam, da predstavljajo električni vzgib, ki ritmično požene v tek elementarno srce Evrope, podobno kot v zadnjem času odkriti impulzator s svojim sprožanjem električne iskre poganja ritem srčne mišice. Lahko bi rekel, da se v tem tretjem svetu podzemlja rodi iskra življenja.
V tem smislu dojemam Gorjance kot večrazsežnostni portal, delujoč tako, da ideje, ki so pustile zapis v vodi Plitvic, lahko navežejo stik s tistimi razsežnostmi življenja, ki jim omogoča utelešenje. Različni fokusi elementarnih bitij, razporejeni vzdolž severnih pobočij Gorjancev, delujejo kot babice pri porodu …”
‘Iskra življenja’ bi lahko razložila nenavaden dogodek, ko sva se s Taro zvečer vrnili z najinega izleta na Trdinov vrh in blodili po enem od redkih ostankov pragozda na slovenskih tleh. Ko sem stopila skozi vrata zidanice, se je na moji desni sam od sebe vklopil televizor. Takoj sem pogledala, kje je daljinec, a ta je nedotaknjen ležal na nočni omarici na moji levi, obrnjen z gumbi navzgor. Tako da, ne vem, kdo je vklopil televizor, ali zakaj se je vklopil sam od sebe … 🙂
Morda je z nama prišlo kakšno izmed elementarnih bitij, ki sodelujejo pri procesu priprav na utelešenje življenja? In sodeluje tudi pri tem pisanju? 🙂 Ali pa je nekaj ur, preživetih v bližini velikega oddajnika, zadostovalo za dovolj elektromagnetnega sevanja za ‘samovklop’.
Izvir Gospodična, pri katerem sva začeli vzpon proti Trdinovemu vrhu, slovi po zdravilnosti svoje vode in mu pripisujejo zmožnost prenove človeškega bitja. A te moči ne delujejo brez sodelovanja vilinskih bitij, spomin nanj pa se je izgubil. “Spomin na resnični vir regeneracije ohranja megalitska skala, postavljena pokonci približno sto korakov nad izvirom. V njej je zapisan davni dogovor o pravilih soustvarjanja med človeškimi in vilinskimi bitji.”
Sprehodili sva se tudi po Miklavžu, ki ga Pogačnik doživlja kot element zemlje, a tokrat izpustili Gradec nad Mihovim, osrednje svetišče Kukove gore z lastnostmi elementa zraka, pa tudi Javorovico nad Pleterjami, povezano z elementarnimi bitji ognja.
Kar nekaj napora je bilo treba vložiti v vzpon (na internetu označen kot lahka pot, primerna tudi za otroke, a kar se mene tiče, na njej ni bilo veliko ‘lahke’ hoje), trajajoč uro in pol, očitno pa sem zgrešila tudi nekaj smerokazov in se na ‘pravo’ pot vrnila šele s pomočjo navigacije na telefonu. ‘Blodenje’ po gozdu se sicer da izpustiti, kajti do vrha vodi tudi lepo vzdrževana makadamska pot.
Trdinov vrh ali hrvaško Sveta Gera je s svojimi 1178 metri najvišji vrh Gorjancev (hrvaško Žumberak ali Žumberačka gora). Po vrhu poteka meja med Slovenijo in Hrvaško; betonski razgledni stolp in Cerkev sv. Elije se nahajata na hrvaški strani, na slovenski pa Cerkev sv. Jere, telekomunikacijski stolp in vojašnica slovenske vojske.
A če se vrnem nazaj na širši pomen Gorjancev, kot je zgolj vir spora med Slovenijo in Hrvaško zaradi lastništva njihovega vrha, se šele zavem, kako pomembno vlogo ima za celo Evropo in Zemljo. “Gorjanci in Milštatsko jezero skupaj sestavljajo širni obroč, ki se vrti okoli sistema Modre Gaje, razpetega med Goričkim in Benetkami. Omogoča, da se sistem Modre Gaje aktivira in začne ponovno delovati kot ustvarjalno orodje Gaje/Nikrmane pri prenavljanju vseh različnih razsežnosti Zemljinega vesolja. V južni smeri se obroč s pomočjo Plitvic navezuje na maternico Balkana, severno pa s pomočjo Velikega Kleka na srčno območje Srednje Evrope …“
