Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna trdi, da je os slovenskega prostora, ki je posvečena življenjskemu obilju našla svoj popoln izraz v Ljubljanski kotlini.
“Ravnotežje med ženskimi in moškimi silami je v ljubljanski krajini popolno. Podobno je križu z jin sferama na severu in jugu ter jang grebenoma na zahodu in vzhodu. V središču tega močnega križišča se dviga strmi zmajev (grajski) hrib. Predstavlja močno žarišče prvinskih sil Gaje/Nikmane in stoji v srčiki prostora. Njegovo ognjeno silo je uravnotežila Ljubljanica …”
Prostor je bil s kolišči okoli barjanskega jezera poseljen že v dobi neolitika. O tem obdobju v teh krajih piše tudi Janez Jalen, avtor moje najljubše knjige v otroštvu, za katero sumim, da je najbolj vplivala na potek mojega življenja: Bobri.
Pogačniku je prvi oris krajinskega svetišča Slovenije in tudi Ljubljane potrdil mojster vilinskega sveta Christopher Tragius: “Potrdil je, da je v srčiki ljubljanskega krajinskega križa že v dobi kolišč nastalo krajinsko svetišče, posvečeno trem vidikom Boginje. Rožnik in njemu nasproti ležeči Golovec sta pri tem utelesila kraja vdiha oziroma izdiha … Boginji devici je bilo posvečeno svetišče na robu tedanjega jezera, na območje, kjer danes stoji trnovska cerkev, Boginji življenjskega obilja na področju današnjega mestnega jedra pri Tromostovju in Boginji preobrazbe na robu Savskega polja, tam, kjer je bilo pozneje umeščeno pokopališče na Navju.“
Postopno izničenje krajinskega svetišča je prekinil Jože Plečnik s svojimi stvaritvami. Trnovski most stoji na kraju, posvečenem principu univerzalne celote (Beli boginji). Enkraten je po tem, da ima vgrajene široke posode, v katerih je posajenih osem brez, katerih bela skorja in nežna postava spominjata na Boginjo devico. Poleg tega sredi mosta stoji tudi kozmogram univerzalne celosti. “Izostrena piramida dviga k zvezdam kroglo kot simbol celovitosti.“
Ker je zadnji mesec minil v znamenju Prešerna, sva najin ‘čudežen’ obisk Ljubljane s Taro pričeli na mestu, kjer je pesnik prvič srečal svojo veliko ljubezen. Tudi z mislijo, čemu vse se je odpovedal, kaj vse je preživel in pretrpel, videl in občutil, da je ustvaril za narod tako pomembne stvaritve.
Naslednji postanek me je pravzaprav ‘brcnil’, da sem po dolgem času ponovno obiskala našo prestolnico. V Narodno univerzitetno knjižnico sem odnesla obvezne izvode svojega romana Vlak za nebesa na Zemlji in Train for Heaven on Earth. Da je trenutek pravzaprav resnično poseben, me je obšlo šele kasneje. Pred 15-imi leti ‘le’ sanje, ki so se uresničile v realnost … A če iskreno priznam, pot ni bila ne lahka ne kratka.
Nadalje sva se sprehodili do Tromostovja, naslednjega hologram, v katerem se zrcali celota. Mostovi so namreč med seboj postavljeni pod določenim kotom, tako da so videti kot model trojne členitve Slovenije. “Trikotniška kompozicija je usmerjena proti Robbovem vodnjaku, kronanem z visoko zašiljeno marmorno vertikalo. V odnosu do horizontalne (jin) narave Tromostovja, pahljačasto razširjenega v šest ulic, je vertikala Robbovega vodnjaka simbol moškega počela (jang). Trije možje, postavljeni v trikotniku, izlivajo iz vrčev vodo treh kranjskih rek, Ljubljanice, Save in Krke.
Če trojstvo Robbovega vodnjaka povežemo s Plečnikovim Tromostovjem, nastane v središču Ljubljane vzorec Davidove zvezde, pri katerem sta ženski in moški trikotnik med sabo uglašena in uravnotežena. Takšen vzorec ustreza bistvu Boginje življenjskega obilja, pri katerem sodelujeta žensko in moško počelo.”
Na poti proti Tivoliju in Rožniku sva se s Taro na najinem izletu’ sprehodili še do središča Ljubljane, do ‘državotvornega kraja Slovenije‘ – nekdanjega nunskega vrta.
“Nunski vrt, podprt s silami Osi življenjskega obilja, ki oblivajo Ljubljano, bi državi zagotovil čudežno moč rasti in druge pogoje, potrebne za uresničenje ustvarjalne družbe … Preden se življenjski vzgibi lahko udejanjijo kot pojavi utelešenega sveta, se morajo urediti v pravzorce, ki utelešanje omogočajo. Eden takih pravzorcev je podoba rajskega vrta – način bivanja na Zemlji, uglašen z njenim bistvom in bistvom bitij, ki Zemljo naseljujemo kot utelešena bitja ali v obliki občutljivih eteričnih teles …
Bitja nunskega vrta v globokih razsežnostih prostora še naprej vzdržujejo do potankosti izrisano sliko Slovenije kot rajskega vrta in ves čas nudijo možnost, da bi bila lahko uresničena kot življenjsko obilje, razporejeno po pokrajinah. V hladen arhitektonski blišč preoblikovan nunski vrt preprečuje, da bi tokovi življenjskih sil lahko prišli v stik s pravzorcem Slovenije kot rajskega vrta. Nezmožnost komunikacije med obema povzroča, da je pretok ustavljen in da se nad državotvornim okrajem kopičijo oblaki zavrtih sil, ki preprečujejo umno delovanje, družbeni razvoj, usmerjujočih institucij.”
Vendar ni vse izgubljeno! Nevidni varuhi nunskega vrta so našli način, da njegove izjemne potenciale ohranjajo pri življenju, čeprav se naj bi na zahodnem delu nekdanjega vrta ugnezdil demonski vidik prostora, v katerem odseva vse, kar je tu delala s krajem neuglašena človeška pamet. “V podobi demona danega prostora je mogoče prepoznati nekatere značilnosti svojemu bistvu odtujenega človeka, saj se ta zrcali v načinu, kako je bil preoblikovan in kako je danes uporabljen nunski vrt. Mislim na tanko, jekleni plošči podobno plast niča, ki človeka prereže na območju, med sončnim pletežem in konico grodnice. Razpolovljen človek ni niti ozemljen niti ni resnično povezan s svojim pravzorcem. Rez pa je tako tenak, da ga praviloma niti ni mogoče opaziti…
Uničeni in ponovno oživljeni nunski vrt bi lahko predstavljal temelj celovite zelene Slovenije, saj ni naključje, da je znotraj njegove noosfere nastal državotvorni okraj domače dežele. Vendar ne gre pričakovati čudežnega konca krize, dokler ne bomo sposobni nunskega – rajskega – vrta in njegovih neštetih lastnosti povezati z državotvornimi vlogami, ki so se medtem nevede naselile na njem. Obeh polov, ki trenutno eden drugega ne poznata, pa ne moremo povezati med sabo, dokler spoja ne uresničimo, vsak izmed nas, v svojem lastnem notranjem nunskem rtu – pravzorcu raja na Zemlji, ki ga je vsak od nas v obliki pravzorca Zemljinega vesolja od Gaje prejel v dar ob našem utelešenju …“
Kot pomoč Pogačnik v svoji knjigi predlaga naslednje:
S Taro pa sva na Trgu republike namesto meditacije preusmerili pozornost fotografa, ki se je predtem osredotočal na fotografiranje parlamenta. Morda se je plošča tisti trenutek preobrnila in je rajski vrt dejansko zaživel skozi divjino sredi mesta – v volku podobni beli psički. 🙂
Do Rožnika oziroma Cankarjevega vrha sva se sprehodili skozi Tivoli. Ime Rožnik je povezano z mitičnom rogom, znamenjem zmajeve moči. “Rožnik je skupaj s Šišenskim hribom po obliki podoben krastači. Njegovo široko in zaobljeno telo je pritisnjeno k tlom, kot da hoče pokazati svojo pripadnost elementu zemlje in procesom utelešenja v materiji. Preden se mu približaš skozi park Tivoli, naletiš na vrata, sestavljena iz dveh prastarih hrastov, ki varujejo dostop do zmaja. Svetišče zmaja Rožnika je nasproti Tivolskega gradu, prav ob vznožju gore …“
Zmaje Pogačnik poimenuje ustvarjalne angele in lahko smo hvaležni, da imamo v prestolnici in njeni bližini tako izjemna žarišča prasil Zemlje in Vesolja. Direktno ‘prastarih’ hrastov, ki varujejo dostop do zmaja, nisem opazila, sem pa opazila precej zelo impresivnih dreves in se spraševala, kako mogočno morajo izgledati šele v drugih letnih časih. Spregledala nisem niti množice izvirov, ki so danes sicer pozabljeni, v preteklosti pa so napajali tudi Robbov vodnjak.
V gostilni Rožnik, ki stoji na Cankarjevem vrhu, je 7 let bival drugi velikan slovenske književnosti – Ivan Cankar, ki si je tam lizal rane po uničojočem 11-letnem bivanjem na Dunaju. Trdil je, da: še nikoli ni živel tako srečno kot tukaj, da mu samota prija in da je bolj koristno, »da gre človek jabolka prebirat, kot bi bral v kavarni nemške časopise«! trdijo v članku Princ z gore. S čimer se strinjam, a sva s Taro odšli mimo gostilne in si pred odhodom nazaj – oziroma naprej (pot se je izkazala za krožno) raje odpočili pri cerkvi na vrhu hriba.
