Besedilo je kolaž odlomkov iz moje diplomske naloge, ki združuje obe smeri dvopredmetnega študija slovenščine in sociologije kulture (Ženski literarni liki v sodobnem slovenskem romanu Miha Mazzinija, Filozofska fakulteta, 2008). Je prvi del (3) prispevkov, začetek – predispozicija za razumevanje, kaj sploh pomeni biti ženska v današnjem (moškem) svetu ; razlaga, od kod izhajajo različni vzorci obnašanja …
Naravni in družbeni spol
Biološko gledano je človek lahko moški ali ženska. Biološki spol (sex) pomeni različnost telesa, njegovih morfoloških oblik in fizioloških razlik. Z vzgojo v socializaciji in inkulturizaciji, preko priznavanja družbenih in kulturnih norm, posredovanih skozi družino, izobraževalne sisteme, znanost, medije, politiko in religijo, pa nastaja družbeni spol (gender).
Družbeni spol je nekaj, kar delamo, na podlagi česar razmišljamo, takrat govorimo o moškosti in ženskosti. Ne glede na biološke razlike je kultura družbe tista, ki najbolj vpliva na ustvarjanje moškega in ženskega vedenja. Človeška identiteta in spol sta družbeno skonstruirana, sta rezultat okoliščin, priložnosti in omejitev.
Ann Oakley v svoji knjigi Gospodinja (2000) govori o vlogah, ki jih ženskam pripisuje družba. Na eni strani ženske vidi kot spolno kategorijo, zato jim pripisuje tradicionalne ženske vloge = gospodinja, žena možu, mati otroku. Na drugi strani pa družba vidi ženske kot ljudi, ki so se zmožni osebno izpopolnjevati. O moderni vlogi je govorila Mirra Komarovsky: Moderna vloga pravzaprav ni spolna vloga, ker delno briše spolno razlikovanje. Od ženske zahteva malone iste odlike, vedenjske vzorce in držo kakor od moškega enake starosti, a predpisuje značilno žensko vedenje, tj. emocionalno in sočutno.
Ker imajo v današnji družbi največ moči in ugleda moški, je merilo individualne uspešnosti in samouresničevanja še vedno moško merilo. Družbena praksa prenaša ugled na vlogo moškega, ki je usmerjena k uspešnosti = h karieri.
Ženskost v psihoanalizi Freuda in Lacana
Sigmund Freud je v človekovi seksualnosti videl temeljni razlog spolne neenakosti. V svojih spisih o ženski spolnosti Ženska spolnost in Ženskost se sprašuje, kako iz otroka z biseksualno predispozicijo nastane ženska. Ob vstopu v sekundarno tvorbo ali ojdipov komples se deklica sprijazni z lastno pasivnostjo nasproti očetovi aktivnosti, kot ‘mala ženska’ pa postane ‘plen’ tudi občutku manjvrednosti in pohabljenosti. Freud namreč predpostavlja, da se majhna deklica počuti kot pohabljen moški. Deklica je brez falusa, torej brez moči, zato se mora obrniti na očeta, ki to moč poseduje. Podredi se pasivnemu cilju biti ljubljen – da bi dosegla lastno zadovoljstvo, potrebuje potrditev ‘subjekta’, tj. moškega.
Subjekt = kdor čuti, misli, opazuje, deluje : objekt = predmet, je opazovan, se mu dela nekaj
Za Lacana in njegovo teorijo seksualnosti je bistven koncept želje. Po njegovem je ženska razcepljena med mnoštvo želja, zato obupno išče varnost in oporo, s pomočjo katere bi se dokopala vsaj do nekakšne identitete – gre za iskanje drugega. A je za žensko lastna razcepljenost zaradi želja odtujujoča, kajti, če bo igrala, da je moški, se bo to neizogibno končalo z neuspehom; a “če bo igrala, da je ženska, se bo tudi ujela v past: biti ženska bi pomenilo biti objekt, ‘drugi’ in ta ‘drugi’ tudi znotraj svoje odpovedi postane podvržen.” (S. de Beauvoir)
Nadalje Lacan trdi, da (ženska) želja noči biti zadovoljena, če zadovoljitev vključuje konec, kajti naloga želje je, da počloveči potrebo in uživa v njej. Vsaka želja je vedno osredotočena na drugo osebo. Gre za zrcalni učinek: identificiram se z željo, ki jo zaznavam pri drugi osebi, z namenom, da bi me ta druga oseba želela. Tako kot falus, ki sicer gre skozi žensko, a na koncu počiva v moškem, gre tudi pogled moškega skozi žensko, a na koncu počiva v moškem. (Verhaeghe, Ljubezen v času osamljenosti)
Druga oseba je kot subjekt odvečna, zato služi zgolj kot objekt. Iz tega izhajajoč je ženska vedno reducirana na objekt, ki je zamenljiv, moški pa na subjekt, preko katerega ob potrditvi ženska doživlja svoje zadovoljstvo. “Ocenjevalec ženske v njej sami je moški, ocenjevana je ženska. Tako samo sebe spremeni v objekt – natančneje v objekt pogleda: pašo za oči. (Vidmar, Nelagodni žanri: soap opera in ženska politika). Ko ženska sprejme igro objekta, potrdi svojo podrejenost, postane seksualizirano telo, ne misli, ne deluje. Nenehna ‘kastracija’ je torej za žensko predpogoj potrditve s strani moškega oz. kolesje ženske želje.
Ko ženska v lastni aktivnosti ne more doseči nobene vzvišene potrditve svoje eksistence (videna je le kot telo pomanjkljivega in ponesrečenega moškega) in pasivno prenaša lastno biološko usodo, je poistovetena z nečim, kar vsaka kultura smatra za razvrednoteno – to je narava. Da pa smo ženske začele na moške gledati kot ‘poraščene ženske, ki se slabo obnašajo’, in kaj je to povzročilo – med drugim tudi ‘vojno med spoloma’, ki trenutno divja na vseh nivojih Zemlje -, se bom vrnila v tretjem delu: Ples ženskih in moških energij.
Miti ženskosti
Roland Barthes v delu Mitologije mit označi kot sistem pomnjenja, ki zgodovinsko pogojene pomene naturalizira in jih predstavlja kot ‘naravne’. Uteleša kakšno splošno znano idejo o naravnem ali zgodovinskem pojavu, njegova primarna funkcija pa je podpiranje obstoječega družbenega reda, konzervativnih družbenih vrednot in tradicije.
Za ‘pravega’ moškega se pričakuje, da je agresiven, ambiciozen, jasen, tekmovalen, samozavesten, športen, glasen, močen …, medtem ko je ‘prava’ ženska čustvena, vdana, nežna, krhka, občutljiva, topla, obožuje otroke …
Najbolj razširjen je mit o materinstvu: otrok potrebuje mater, mati potrebuje otroka in materinstvo je največ, kar lahko ženska doseže v življenju, samo z njim se potrdi kot ženska. V današnji zahodni kulturi je materinstvo glavna zaposlitev. Če skrb za svoje otroke preloži na nekoga drugega (tudi očeta), ji to prinese družbeno neodobravanje, velja za neljubečo, neusmiljeno ‘nežensko’. Če otrok nima, jo pomilujejo, če pa jih nima hote, velja za deviantno, nenormalno.
Materinstvo je veljalo za ženski ideal, pri tem pa veliko vlogo igra socializacija. Po raziskavi iz leta 1972 večina knjig za predšolske otroke slika žensko kot mater in ženo, drugi možnosti sta bili le vila ali morska deklica. Drugi kazalec je punčka, igrača le za deklice. Domačnost s punčkami omogoča pričakovanje in radost v odnosu do podobnih predmetov in tako skrb za otroke postane primarna vloga, primerna za ženske.
Ženska v sodobni družbi
Zaradi negotovih ekonomskih in družbenih razmer se moški in ženske učijo dojemati svet na princip ‘uporabi in zavrzi’. Podobno se dogaja s človeškimi odnosi, ki niso več samorazvidni, vloga očeta je vprašljiva, ni več varnosti in gotovosti. Vezi v današnji družbi hitro bledijo in razpadejo, saj skupnosti in partnerstva trajajo, dokler traja zadovoljstvo.
Glavna značilnost sodobne družbe je njeno potrošništvo, ki pomeni življenjsko usmeritev širokih družbenih skupin. Iskanje ugodja, želja, poželenje, užitek vodijo potrošniško družbo, mediji pa so podaljšana roka te porabne kulture.
Biti ženska v današnjem času pomeni biti ves čas nagovarjana, skrbno preiskovana; v filmih, televiziji, na radiu, spletu … vsi ‘vedo’, kaj ženske želijo, potrebujejo. Mediji prodajajo njeno željo, biti zaželjena, srečna, uspešna. Ustvarjajo identiteto in ideale, ‘za ženske’, da bodo lepe, uspešne, srečne …
Osnovno kolo vizualne potrošne kulture je telo, ki se nahaja v središču družbenega življenja in osebne identitete. Kult telesnega videza vzdržujejo znanstveni diskurz, medicina, mediji, oglaševanje, dietne knjige, fitnesi, shujševalni programi … Gre za primer popolne industrije: pri ljudeh je treba ustvariti oz. ohranjati problem, nenehno nezadovoljstvo s telesom, in jim ponuditi rešitve zanje. (Metka Kuhar, V imenu lepote)
Discipliniranje telesa in spolnosti je po Faucaultu osrednji medij, preko katerega deluje sodobna oblast. Ne nadzoruje telesa z ideologijo in prisilo, temveč z zunanjo kontrolo ter tehnikami samonadzorovanja in samodiscipline. “Panopticizem povzroča, da so patriarhalno-kapitalistične sile nevidne, zato je zelo težavno pokazati nanje in se jim upreti. Panoptikum deluje tako učinkovito zaradi zasebne narave opazovanja, kar ženske spodbuja k prepričanju, da so standardi, ki si jih postavljajo v zvezi s telesnim videzom, osebni in zasebni. Panoptično logiko ponotranjijo do take mere, da trdijo, da hujšajo zase, ne zato, da bi ugajale drugim, Zdi se jim, da nadzirajo same sebe, čeprav nadzor v resnici izvira od drugod.
Vodilno vlogo pri ‘osvoboditvi’ žensk od klasičnih vlog je prevzel lepotni mit, ki nadaljuje funkcijo socialnega nadzora. Prizadevno gospodinjo, ki je v preteklosti veljala za ideal uspešne ženskosti, je zamenjal vitek, mladostni model. A družbe v resnici ne zanima vitkost in videz žensk sam po sebi, temveč discipliniranje žensk, zavedanje, da so opazovane. “Poglavitna lastnost te kulture je njena dvoummna podoba ženske – sodobne, osveščene in neodvisne potrošnice, ki z iskanjem zrcalnih podob v fantazijskem svetu idealiziranih ženskih likov prostovoljno sodeluje v lastnem družbenem podrejanju … (Hrženjak, Njena (re)kreacija: ženske revije v Sloveniji)
In tukaj se je med pisanjem tega (sociološkega) dela moje diplome v glavi prižgala lučka. Torej zakaj hodim (sem hodila) na aerobiko? Petkrat na teden??? (mučenje enkrat ali dvakrat na teden bi verjetno še prebolela, ampak petkrat!) 🙂 In celotno življenje se je obrnilo v novo smer, 10 odvečnih kilogramov pa sem brez stradanja in skakanja po telovadnicah odvrgla na drugačen način.
Če pomislim bolje, sem diplomo pisala pred natanko 18 leti, pol leta predtem pa je v moje življenje vstopilo ime Oneya in pripravilo prizorišče za novo pot – torej sem pred kratkim postala polnoletna. 🙂 Nekaj mesecev pred pisanjem se mi je pridružil tudi največji učitelj, kar sem jih imela do nedavnega, in (od)rešil moje življenje.
6-mesečni Bartolomej/Bart ( v mojem romanu pasji junak Odisej/Odi) je prvi pokazal, da se z obiskovanjem telovadnice ne strinja, ko mu je v uri in pol moje odsotnosti uspelo prežvečiti tri od petih knjig, potrebnih za slovenistični del diplome. 🙂 Po tem ‘incidentu’ sva moje ‘skakanje po navodilih drugih’ zamenjala s skupnim raziskovanjem sveta, opazovanjem (razvrednotene) narave, pohajkovanjem po gozdovih …
Nice share!