V knjigi Slovenija čudežna Marko Pogačnik piše o 12 razsežnostih Zemljinega prostora, ki jih vključuje v svoje raziskave krajev in pokrajin, ter vključuje celovit pristop k Zemlji. Pravi, “da je Slovenija del geomantičnega sistema, ki omogoča povezavo med trebuhom Balkana in srčnim območjem srednje Evrope … Podobno kot prepona, delijo Alpe kompozicijo Balkana od ‘prsnega koša’ srednje Evrope. Slovenija leži v intenzivnem križišču Evrope, kjer se vertikalna narava celine prekriža z njeno horizontalo. Hrbtenica Evrope se prekriža s prepono Alp.
Od geomantičnega sistema širšega slovenskega prostora je odvisno, če trebuh in srce Evrope med seboj sodelujeta ali ne, če obstaja razgovor med njima ali pa je komunikacija pretrgana. Vprašanje odnosa ali neodnosa med obema duplinama v telesu Evrope postane usodno, če se zavedamo, da Balkan uteleša izvire življenja samega, srednja Evropa pa izvir smisla bivanja. Slovenski prostor, povezan s Panonsko nižino, Plitvicami, Jadranom, Benetkami in Velikim Klekom, ima v rokah ključ do komunikacije med trebuhom in srcem …”
V knjigi Naša ljubezen je naša moč avtorica Sharon McErlane omenja tudi Slovenijo:
“Slovenija leži sredi območja, obkroženega s številnimi kulturami – germansko, hrvaško, italijansko, srbsko, muslimansko in drugimi. Obdajajo jo gore, morje …, njena lokacija pa spominja na gumb na plašču. Slovenija povezuje in drži stvari skupaj. Zavest v Sloveniji je že po naravi duhovno povišana, čeprav je trenutno nekoliko zamegljena in zaprta. V tem času se dogaja določeno duhovno prebujenje, vendar zavest tam že dolgo miruje, zato bo proces trajal nekaj časa. Za ponazoritev gluhote, ki visi nad to deželo, so mi babice pokazale sliko noja z glavo v pesku in sliko osebe, ki nenehno obrača glavo. Slovenci so doživeli toliko negativnosti, prelivanja krvi in vojn, da jih je veliko zaspalo. Komaj zdaj se pričenjajo prebujati iz spanja Trnuljčice, ki je državo držalo v svoji oblasti toliko let. Želijo se še bolj prebuditi in jih zanima služenje svetu … Ta država se bo uveljavila kot duhovno središče, kot ‘gumb’, ki dejansko drži vse skupaj … To bo še posebej pomembno za Balkan, kjer so tako dolgo vladale vojna, nezaupanje in ločitev … “
V dokumentarnem filmu Where to invade next režiser Michael Moore Slovenijo imenuje Trnuljčica in magično Vilinsko kraljstvo. V oči mu je padla zaradi vseh naravnih lepot in ker smo ena od samo 12-ih držav na svetu, kjer lahko študiraš brezplačno.
Tudi film Narnijske kronike: Princ Kaspijan je bil sneman v Sloveniji, prav tako Vlak smrti in Winnetou v preteklosti, zadnja leta pa se pri nas snemajo tudi hollywoodski filmi, kot je The union (Zveza).
V knjigi Veronica se odloči umreti je avtor Paulo Coelho svojo zgodbo postavil v glavno mesto Slovenije – Ljubljano. Ljubljana se pogosto prevaja kot ‘ljubljena oseba’. Coelho (skozi Veronico) o tej nekdanji jugoslovanski republiki pravi naslednje: Čudna država, za katero nihče ne ve, kje je, razen tistih, ki živijo tukaj. Nihče ne ve, kje je Slovenija. Pa vendar obstaja in je tam zunaj, med gorami, ki ga obkrožajo, in tukaj, na trgu pred njenimi očmi. Slovenija je njena dežela… »Če ne vedo, kje je Slovenija, mora biti Ljubljana zanje deveto čudo,« je razmišljala. Kot Atlantida ali Lemurija ali tisti izgubljeni kontinenti, ki burijo človeško domišljijo.
V poglavju, kjer Coelho opisuje razloge za pisanje svoje knjige, Slovenijo primerja s svojo brazilsko domovino – tako kot nekateri mislijo, da je Slovenija mesto v Nemčiji, mnogi tujci menijo, da je argentinsko mesto Buenos Aires prestolnica Brazilije.
Ernest Hemingway naj bi italijanski umik v bitki pri Caporetu leta 1917 v knjigi Zbogom, orožje! dokumentiral v Kobaridu.
Ena izmed legend pravi, da so se v preteklosti križarji na poti v sveto deželo ustavili na enem izmed prelepih slovenskih gričev, da bi si odpočili, nato pa so se odločili, da tega kraja nikoli ne bodo zapustili. O tej zgodbi je pisal Amos Oz v svojem romanu Juda:
“… Dokler nekega poletnega večera ob sončnem zahodu niso prispeli v majhno dolino, obdano z visokimi gorami, sredi dežele, ki jo danes poznamo pod imenom Slovenija. V njihovih očeh je bila ta dolina božanska oaza, polna izvirov in travnikov. In zelenih pašnikov, ki jih krasijo gozdički in vinogradi ter cvetoči sadovnjaki. Tam je bila tudi vasica, zgrajena okoli vodnjaka, s kamnom tlakovan trg ter kašče in hlevi s poševnimi strehami. Po pobočjih so se pasle ovce, tu in tam so bile na travnikih mirne krave, naokrog so se sprehajale gosi. Vaščani so bili mirni in sproščeni, temnolasa dekleta pa srečna … Tako so se križarji posvetovali in sklenili, da to blagoslovljeno deželo poimenujejo Jeruzalem in končajo svojo naporno pot … Zgradili so dvajset ali trideset skromnih koč, vsakemu so določili njivo, tlakovali ceste, zgradili cerkvico z lepim zvonikom. Končno so se poročili z dekleti iz bližnje vasi, imeli otroke, ki so odraščali v njihovem Jeruzalemu in veselo čofotali v njihovem Jordanu, hodili bosi po betlehemskem gozdu … In tako živijo do danes … čisto življenje, svobodno življenje v svetem mestu v obljubljeni deželi … in vse to brez prelivanja krvi in neskončnih bitk s sovražnimi neverniki. V svojem Jeruzalemu živijo mirno in srečno vsak pod svojo trto in figo. Do konca svojih dni …”
Tako je Slovenija navdihnila razne avtorje, na katere sem naletela – poleg domačih, seveda. Poznaš tudi ti kakšno knjigo ali film, ki vključuje našo domovino in jo predstavlja svetu? Sporoči v komentarju …