Pred leti sem večer osmega marca preplesala na dogodku, posvečenemu ravnotežju med moško in žensko energijo, ter zdravljenju ran preteklosti med moško-ženskimi odnosi, ki so zasejane v naših telesih in življenjih.
Plesno doživetje se je izkazalo za enkratno in navdihujoče. Plesala sem sama, v paru, z moškimi, z ženskami, v skupini … čutila vse delčke svojega telesa, kako utripajo, se odzivajo, uživajo v ritmih … Večina spominov je ostala v megli, ostali so le radostni občutki – z izjemo treh (ko začutim, da se dogaja nekaj pomembnega) delov.
V prvem sem poplesavala s simpatičnimi nogicami moškega, ki me je močno spominjal na udeleženca tečaja slovenščine, nekdanjega prvaka svoje države v latinsko-ameriških plesih. Vrtela sva se zdaj v eno smer, zdaj v drugo … sem ter tja, ves čas enakomerno … predvidljivo … kmalu tesnobno ponavljajoče.
Na srečo v tem plesočem okolju lahko sam kadarkoli spremeniš okoliščine doživetja. Zahvalila sem se soplesalcu in sopihajoč v svobodi kar nekaj nadaljnih minut odmigala in odskakala sama.
Dokler nisem naletela na malce starejšega znanca in ga pozvala k igri plesa. Ko sem ‘seksi’ primigala k njemu, me je najprej s priročno velikim trebuhom butnil stran, kar me je presenetilo, spravilo v smeh, a tudi vžgalo iskro odločnosti … Ok, pa da vidimo … In bilo je vsega … zasledovanja, vodenja, teka, bežanja, odrivanja, odhodov in sprav … Nekaj časa zabavno, dokler se nisem nasitila tudi te izčrpajoče in nenehno izmenjevajajoče se energije, se vnovič hvaležno poslovila ter znova zaplesala sama.
Vendar počitek v osami ni trajal dolgo. Najprej je sij polne lune skozi okno pritegnil moje telo, da sem z njo delila nekaj globokih, čutnih gibov. Zadnji del sem preživela v mirujočem stanju in ples zaključila v ljubečem (samo)objemu na tleh. Ko sem se ozrla naokoli, če bi mi kdo pomagal vstati, sta takoj priskočila ustvarjalec / voditelj dogodka ter prvi soplesalec.
Za takratno podporo sem jima oziroma vsem udeleženim močno hvaležna, a v letih, ki so sledila, sem se zlagoma tovrstni pomoči začela odpovedovati.
Naslednji plesni dogodek, kjer smo bili povabljeni, da zaplešemo, se igramo in lovimo v dvojicah, se je odvijal v nedeljskem jutru – na prostem, s pogledom na gore, ob travnikih in ogradi s konji, ob potrkavanju cerkvenih zvonov … Tokrat vabila k lovljenju nisem sprejela, ampak soplesalca pozvala, naj nadaljujeva, kar sva začela. Skupaj sva strumno odkorakala po plesišču, medtem ko je on plahutal z rokami, kar me je asociiralo na račke – moj prvi ples -, 🙂 jaz pa sem se predala vzgibu, da oponašam golobjo hojo oziroma goloblje miganje z glavo naprej. Ob čemer sva se neizmerno zabavala. Dve različni ‘ptici’ enakopravno, enakovredno, hkrati narazen in skupaj, odločno a pristno, ljubeznivo, igrivo in nasmejano sva zažigala v isti smeri … And … we owned the place … 🙂
Kar se je izkazalo kot prava pot zame. A tako kot nešteto ljudi in nešteto živali, obstaja tudi nešteto plesov in nešteto poti k ravnovesju …
Med covidom sem napisala prvi osnutek tega pisanja ter ga poslala vadbitelju, ta pa je želel, da spremenim določene stvari in mu pisanje pred objavo pošljem v potrditev. Nadzor! Kontrola! Cenzura! je zazvonilo v moji glavi in nezaceljeni srčni ženski rani, namesto spreminjanja in potrditve pa sem se odpovedala njegovim dogodkom in plesanju v javnosti. Danes razumem, da nisem bila še pripravljena, pa tudi to, kar želim deliti, se v marsičem razlikuje od tedanjega osnutka, ki ga zdaj spreminjam na lastno željo in pobudo. Tako da me je zaustavil upravičeno in sem mu za to hvaležna, če pa se bo želel javno izpostaviti, to stoji na njem in ne na meni …
Tudi presenetljiva podobnost prvega soplesalca s tečajnikom slovenščine verjetno ni bila naključna. Čeprav mi je vodenje teh tečajev omogočilo ‘neodvisnost in samostojnost’ (sumim, da sta besedi iluzija, kajti na nekem nivoju smo vsi povezani, torej soodvisni in nesamostojni – lahko živiš brez kisika?) ter me naučilo suverenosti, je bilo 10 let ‘ponavljajočega plesa’ dovolj.
Z drugim soplesalcem, ki me je najprej odrinil s trebuhom, sva se kasneje zapletla v kratko romanco, ki bi jo poimenovala ‘ljubezen v treh dneh.’ Prvi dan bi dogajanje povzela z: Oh, kako lepo!, drugi dan: Oook, kaj je to? To ne bo šlo!, tretji dan: O MOJ BOG! in četrto jutro: Hvala lepa in nasvidenje.
Kaj je šlo ‘narobe‘, takrat niti nisem znala definirati, kajti navidezno je vse storil ‘prav‘. Štiri leta kasneje mi je jasno, zakaj stari načini razmerij ne delujejo več. Nisem prišla na ta svet, da bi le sledila svojemu moškemu, da bi zgolj poslušala, gledala, občudovala, ploskala, se učila … Tukaj smo, da soustvarjamo, skupaj, enakovredno, spoštujoč in upoštevajoč tako svoje vrline in prednosti kot tudi sposobnosti svojega ‘drugega’.
Najprej je mojo pozornost v knjižnici pritegnila knjiga Bojevnica ljubezni avtorice Glennon Doyle. Ta govori o nezvestobi, izdajstvu pa tudi odrešitvi. Če ženska ne more / ne zna / se noče popolnoma prepustiti moškemu, ponavadi ‘problem’ ni zgolj na njeni strani. Če se ne čuti varne (čeprav ne razumemo, ženske čutimo vse, kar se dogaja v moškem), odnosa ni mogoče rešiti zgolj na eni strani. Za kar pa sem si v svojih nekdanjih razmerjih prizadevala le jaz. Spoznala sem, da se podobno kot moški v druga telesa, sama, enako kot avtorica, zatekam v svoj um … A to spoznanje še ni razjasnilo celotne slike …
Po sedmih letih samskosti, v katerem sem poskušala razumeti in sprejeti sebe, pa tudi mnoge poškodovane moške, s katerim mi je postreglo vesolje, sem naletela še na en košček te boleče sestavljanke.
Med prostovoljnim, odmaknjenem zimovanju v leseni zidanici nad zasneženo dolenjsko pokrajino me je podkast z Alison A. Armstrong prepričal, da sem kupila njeno e-knjigo The Queens’s Code. In odprl se je nov svet …
Tako pravi predstavitev na amazonu:
Dolgotrajna vojna med spoloma je legenda. V televizijskih oglasih, sitcomih in filmih o ženskah, povsod smo vsi videli podobe – dolgo trpeče ženske in nevednega, neobčutljivega moškega. Kaj pa, če je vse skupaj nesporazum? V tej pravljici za sodobno žensko Kimberlee išče nasvet in odkrije skrinjo ezoteričnega znanja, skrito v njeni družini. Kot bo ona razvozlala skrivnosti vedenja moških na tem romantičnem potovanju, boste tudi vi. Ko se bo ona naučila jezika junakov in spremenila svoj odnos do moških, se boste tudi vi. Ne glede na to, ali ste zaljubljeni v moške ali ste zaradi njih razočarani – ali oboje – Kraljičin kodeks ustvarja novo etiko in pristop k interakciji z moškimi na način, ki spoštuje oba spola. Z osmih različnih zornih kotov boste dobili intimen pogled v srca in misli moških in žensk, kot se trudimo razumeti sebe in drug drugega.
Na spletni strani avtorice pa:
Ali ste vedeli, da so besede, ki moške najbolj motivirajo k dejanjem, iste besede, ki se jih ženske najbolj izogibajo?
Da tisto, kar je ženskam po naravi najboljše, pri moških pogosto izvabi najslabše?
Da večina žensk nezavedno povzroči, da moški do njih ravnajo nasprotno, kot si večina žensk v resnici želi?
Tekmovanje namesto negovanja.
Strah namesto zaupanja.
Obravnavanje s prezirom namesto s spoštovanjem.
Ohranjanje razdalje namesto iskanja čustvene intimnosti.
V knjigi sem bila sama najprej presenečena, kako ženske na moške gledamo, kot na ‘kosmate ženske, ki se slabo obnašajo’, in se zavedala nerazumevanja med spoloma tako z ene kot tudi z druge strani. To pa vodi v zamero, zagrenjenost …
“Ženske instinktivno motivira popolnost in potreba, da se dojemamo dovolj popolne, da smo prijetne – in zato zaščitene in preskrbljene …
Ko ženske ne morejo dobiti tistega, kar potrebujejo – ne glede na to, koliko se spremenijo – to zelo boli. Na bolečino se odzovejo z jezo. Če se rana ne zaceli, se jeza spremeni v zamero. Nakopičena zamera naredi žensko zagrenjeno …”
Ženske smo med mnogimi ‘darovi’ družbe prejele tudi moč ‘Frog farminga’, kot ga poimenuje avtorica. Tj. sposobnost, da princa s svojim odnosom spremenimo v žabo – in ne obratno, kot učijo pravljice.
“Čez čas, ko je moški kastriran v razmerju, v družini, v organizaciji – celo v družbi – se bo na ženske odzval na način, ki je nasproten njegovi naravi. Ena od njegovih začetnih reakcij bo držanje distance namesto iskanja intimnosti.”
Priročen primer, kako sta družba in moja nekdanja tašča ‘kastrirali’ najino nekajletno zvezo, mi je prinesel nekdanji partner. Po lastnih pričakovanjih in tudi ugotavljanjih avtorice, ki je moške preučevala kar nekaj desetletij pred nastankom knjige, bistvo moškosti prinaša zagotavljanje / providing (nečesa).
“Ker je zagotavljanje v srcu moškega, se beseda zagotoviti uglaša z njihovim bistvom. Vse, na kar se osredotočajo, je, da nekomu nekaj zagotovijo. In ko to storijo, do neke mere postanejo junaki.”
A v moji 5-letni vezi sem v nekem obdobju za najemnino in večino stroškov skupnega bivanja skrbela sama s poučevanjem na osnovni šoli, medtem ko je moj ‘partner’ (pravzaprav 35-letni fant) vso energijo posvečal vzpostavitvi svojega posla. Med drugim je z obiska pri starših prišel s polno vrečo oblačil blagovne znamke zase, medtem ko sem pričakovala vsaj vrečo hrane za oba, da bi si lahko sama privoščila vsaj najcenejše čevlje. Tako so Calvin Klein bokserke v tem primeru poskrbele za začetek konca najine veze, kajti nobene želje nisem imela, da bi mu jih slekla.
Takrat še nisem vedela, da: “sestava moških možganov povzroča, da se osredotočajo le na en rezultat. Zavežejo se k doseganju tega rezultata in izločijo vse, kar je za ta rezultat nepomembno. Kar je pravzaprav nasprotje ženskim možganom …” Nesojena tašča je med drugim s kreditom odplačala njegove dolgove, midva pa sva najino vezo končala takoj, ko je dobil prvo večje naročilo. Tako da je verjetno postal heroj, le da ne v mojih temveč v materinih očeh …
Razkritje še enega načina kastriranja je prinesel naslednji partner. Ta je po celodnevnem delu v družbi svojega očeta-upokojenega učitelja, ko ves dan nič ni bilo dovolj dobro in vse potrebno izboljšanja, svojo frustracijo znesel nad načinom, kako sem obesila oprano perilo. Preden je svojo bolečino utopil s steklenicami piva …
Tako da knjiga The queen’s code prinaša izredno poučno branje za moške in tiste ženske, ki so pripravljene ‘spustiti svoj meč’.
Razveselilo pa me je še avtoričino prepričanje, da so stari odnosi opravili svoje in je nastopil čas za ples sprejemanja-dajanja z obeh strani z razumevanjem, enakovredno, enakopravno ter z roko v roki. Torej pravzaprav način, s katerim sva pred leti kot ‘golobica’ in ‘raček’ zaplesala z neznancem. Kar bi razložilo tudi, kaj zavraga počnem že tri mesece na hribu, imenovan Golobinjek – očitno čakam na račka … 🙂
Če se morda sprašuješ še, kaj ti je sploh treba vsega tega?
Na Tarin 2. rojstni dan, ki se je odvijal dan pred pisanjem tega bloga, sem zamero do moških odnesla v rižanski labirint. Ko sem prišla do konca/začetka/središča, sem začutila: Ne delaš tega le zase, to razrešuješ tudi za druge, za svojo družino, cel svet …
Ponoči je prišlo še eno spoznanje. Preden sem stopila v labirint, je po njegovem središču poplesavala neznana ženska, tako sem rahlo vznevoljena, kajti ne maram čakanja, najprej odšla do Rižane. Tam je Tara skočila notri in me s stresanjem konkretno premočila, a se nisva zadržali dovolj dolgo, treba je bilo oditi še na kratek sprehod in medtem sprazniti mehur. Ponoči mi je postalo jasno, da se prizorišče ni le sprostilo po mojem ‘označevanju grmovja’, 🙂 temveč je bilo s plesanjem te ženske ter dejanji mnogih pred njo predvsem pripravljeno in očiščeno. Vse ima svoj namen, pa tudi pravi kraj in čas …
