Do izhodišča v Nacionalni park Krka v Skradinu sva se zapeljali po avtocesti in bili na postajališču deležni lepega razgleda na reko in mestece Skradin. Še eno izmed najstarejših mest tega področja, ki je živelo že v časov Ilirov, njegovo središče z ozkimi tlakovanimi ulicami pa je zaščiten kulturni spomenik.
Takoj na začetku mesta me je nek moški usmeril na parkirišče in ker sem videla precej smerokazov za narodni park, sem predvidevala, da je to uradno parkirišče, a sem se uštela. Za ceno 10 € sem tako parkirala v zaprtem kampu in sva najin sprehod začeli po mestnih uličicah do uprave NP, kjer sem kupila vstopnico. Ta v nižji sezoni stane 20 € (za pse brezplačo) in vključuje vožnjo z ladjico ali kombijem, že 2 dni kasneje, novembra, pa bi znašala 7 €, zato neke gneče nisem pričakovala. A sem se uštela tudi tu.
Med sprehodom proti reki sem videla, da bi me mestno parkirišče stalo precej manj – glede na to, da tukaj nisem nameravala ostati ves dan Na pešpoti/kolesarski stezi mimo Skradinskega mosta pa sva srečali tudi precej ljudi. Kako je poleti (sicer s 40 € vredno vstopnico), si niti ne želim predstavljati.
Na ladjici, ki pelje proti Skradinskemu buku naj bi bili za pse nagobčniki obvezni, a tega nisva preverjali. Slabih 4 kilometrov dolg sprehod ob reki, v kateri je kakršno koli namakanje prepovedano (tudi za ljudi), se je zdel primernejši kot gneča na ladjicah, ki sva jih opazovali s kopnega …
Čudoviti slapovi, še posebno Skradinski buk, prekrasna narava, a za mojo občutljivost in Tarino radovednost preveč ljudi in preglasno bučanje vode, da bi se lahko sprostila in začutila okolje pod površino. Med drugim me je zvedava ter neverjetno družabna leto in pol stara psička ves čas vlekla sem ter tja, kar lep čas pa sem se jezila tudi na svojo naivnost glede parkiranja in izbranega termina obiska …
Nekaj osebnega prostora in miru sva našli v parku – spet v družbi mačk, a so bile tokrat prijaznejše oziroma mlajše, zaspane ter manj ‘lačne’ in teritorialno občutljive. 🙂
Po dobri uri, preživeti na krožni sprehajalni poti okoli največjega slapu, sem nazaj utrujena nameravala z ladjico, a je že pol ure pred odhodom v pristanišču čakalo vsaj 30 ljudi, tako sva spet odšli peš …
