Po slikoviti vožnji skozi Korčulo in Pelješac sva pred odhodom na celino na jugu otoka zavili še v naselje in pristanišče Ston. Njegovo ime izhaja iz latinskega imena Stagnum, ki označuje močvirnato zemljo, primerno za pridobivanje soli. Že štiri tisoč let se sol tukaj pridobiva na isti način, le s pomočjo sonca, morja in vetra.
‘Mesto soli‘ je bilo do začetka 19. stoletja gospodarsko, vojaško, politično, versko, trgovsko in kulturno središče zahodnega dela Dubrovniške republike. Bil je tako pomemben, da so od Malega Stona do Velikega Stona v 14. in 15. stoletju gradili utrdbeni sistem (‘evropski ali mali kitajski zid’) s trdnjavami, stolpi in obrambnimi zidovi, prvotno dolg več kot sedem kilometrov in visok med pet in deset metri – najdaljši sistem vojaških utrdb v Evropi in za Kitajskim zidom drugi na svetu.
Dovolj sem imela vzpenjanja, tako sem sprehod po obzidju izpustila, s Taro sva se sprehodili le po osamljeni potki ob kanalu in nato po ozkih ulicah pod hribom, med počitkom in kafetkanjem v eni izmed mnogih (odprtih) kavarn pa sem zgolj opazovala impresivno ozadje mesteca …
Nato sva se odpeljali dalje. V Pločah je bil uvoz na avtocesto zaprt, tako sva se najprej spet vozili po jadranki, potem pa zavili na dolgo, ovinkasto cesto, polno serpentin, globoko/visoko v gorovje Biokovo, vožnja po avtocesti skozi gorovje pa se je prav tako izkazala za svojevrstno doživetje …
Zakaj pravzaprav sva sledečo noč na poti proti Slapovom Krke preživeli v Vodicah, ne znam pojasniti natančno. Vedno sem na bookingu izbirala najugodnejše variante (soba ali apartma) z dobrodošlimi hišnimi ljubljenčki, balkonom, parkiriščem ter pogledom na morje in tokrat naju je vesolje poslalo sem.
Mogoče zato, ker je to turistično središče obdano z lepimi borovimi gozdovi in zelo bogato z vodnimi izviri? Ali pa, ker ga Turki kljub večim napadom niso mogli osvojiti? No, kar je zame najpomembnejše, Tara je bila tukaj resnično lepo sprejeta, namesto doplačila za pse je bila deležna zgolj božanja in fotografiranja.
Na večernem sprehodu sva naleteli na popolno turistično mrtvilo, s sicer lepimi, a seveda za pse prepovedanimi plažami, z ogromnim hotelom v središču in morjem zaprtih obalnih objektov. Naslednje jutro sva se zato sprehodili v drugo smer, kajti v Vodicah sem pred leti že bila in vem, da obstaja drugačna podoba mesteca, ki je bilo omenjeno že leta 1402.
Spomnila sem se tudi na fotografijo s prihajajočo impresivno nevihto v ozadju – z dopusta, ki sem si ga privoščila, ko sem končala prvi roman (Vlak za nebesa na Zemlji), zaključila s poučevanjem v šoli in se podala na samostojno pot. V Pirovcu pa je v tistih dneh (septembra 2013) nastala tudi fotografija za naslovnico romana …
Tokrat nobenega neurja, le spokojno jutro v delu naselja, ki je poleg turističnega očitno uspelo obdržati svojo prvinskost in življenje izven turistične sezone – ob promenadi sem za nakup bagete in rogljiča lahko izbirala med dvema pekarnama. Upam le, da je ‘nevihtno obdobje’, ki je sledilo prejšnjemu obisku tega kraja, minilo …
