Zgodaj popoldne sva s trajektom prispeli na Korčulo, šesti največji otok v Jadranu, otok sonca, kamna, vina, pa tudi pradavne zgodovine, tradicije, mitologije in čudovite narave, dolgo časa znan še kot otok umetnikov, inteligence, popotnikov, trgovcev in svetovljanov … Otok, kjer ‘zgodovina živi v sedanjosti …’
Najprej sva si ogledali srce otoka, obdano s stolpi in obzidjem – mesto Korčula, ki velja za enega najlepše ohranjenih srednjeveških mest na Jadranu. V njem naj bi se po nekaterih podatkih rodil tudi ‘najbolj znani Korčulan’ Marco Polo, o čemer pa seveda Italijani, podobno kot glede Odisejevih otokov, ne želijo vedeti ničesar. 🙂
Vanj sva vstopili skozi kopenska vrata in se podali raziskovat ozke uličice, ki so grajene v obliki ribje kosti, mnoge stolpe, katedralo, (večinoma zaprte) trgovinice, pristanišče, sprehajališče …
Nato sva se mimo mnogih vinogradov, oljčnih nasadov, borovih gozdov … odpeljali proti 42-kilometrov oddaljeni Veli Luki. Vmes sva malce odvili z glavne ceste in obiskali eno izmed ‘najlepših in najbolj romantičnih’ plaž na otoku, plažo Žitna, blizu kraja Zavalatica. A sem bila razočarana. Na plaži cel kup smeti, precej močan veter in seveda, spet prepovedana za pse, a tokrat nisva bili sami, ampak se je v morju namakala francoska družina, zato sva se takoj odpeljali dalje …
Ob sončnem zahodu sva prispeli v Velo Luko, največje mesto na otoku in, kot pravijo na straneh njihove turistične skupnosti: “v kraj izjemno nadarjenih umetnikov in glasbenikov, kraj tradicije ter pridnih in vsestranskih ljudi.” Verjetno domačega Oliverja Dragojevića, ki je Velo Luko poimenoval: ‘najlipša vala na svitu‘, in njegovega opusa ni treba posebej omenjati …
Na bookingu sem rezervirala sobo na obrobju mesta, a sem bila kmalu obveščena, da me trenutno ne morejo gostiti in če bi želela za isto ceno bivati v hotelu v centru mesta. Kar sem po potrdilu, da je dobrodošla tudi psička, seveda sprejela.
In tako sva se znašli v hotelu Korkyra, v najvišjem nadstropju, z balkonom in pogledom na luko, da sem lahko med tuširanjem izza steklene stene opazovala pristajanje ladij, pa tudi Tari me ni bilo treba ‘čuvati’ direktno pred vrati tuša, ampak je dogajanje lahko nadzorovala s postelje … 🙂
Osebje se je izkazalo za zelo prijazno, za naju so poskrbeli čudovito, med drugim tudi z zelo okusnim in obilnim zajtrkom, ki sem ga sicer želela plačati, a računalnik tega ni dovolil … 🙂
Brezplačnega fitnesa, savne in parkiranja po vsem mestu nisem izkoristila, namesto tega sva se zjutraj peš podali na hrib Hum nad Velo Luko. Panoramska, označena kot lahka (zame precej naporna) planinska steza vodi mimo ladjedelnice, se vzpenja v hladu gozdov, mimo oljčnih nasadov … do ruševin avstroogrske trdnjave na vrhu, kjer danes stoji opazovalnica za morebitne gozdne požare (podobno kot na vrhu Montekuca). Popolnoma premočena spodnja majica se je obrestovala, razgled s 360 stopinjami naokoli, tudi na sosednje otoke, je poplačal napor. Namesto ure in pol hoje iz centra mesta se do vrha sicer lahko pripelje tudi v 20-ih minutah z avtom – kot je po pol ure sopihanja navkreber storila skupina Notranjcev, ki sva jih srečali na vrhu. 😉
Popoldan sva se po naravoslovni stezici (Plavi put) z informativnimi tablami o mediteranskem rastju ter panoramskim razgledom na veloluški zaliv in morje povzpeli še na en hrib – Pinski rat – na ogled jame Vela spila, ki predstavlja enega izmed najpomembnejših arheoloških najdbišč v Evropi.
“Vela Spila je točka, kjer so pred približno 30 tisoč leti nastali zahodna družbena misel, kultura in civilizacija. Modri žarek kaže pot in smer, navsezadnje nakazuje točko, na kateri se je (v tem delu Evrope) pojavila zavest o lastnem obstoju, o obstoju razuma in ideji o njegovem širjenju. Modra barva označuje tok zavesti, od gore do jame, od jame do luke. Modra pot kaže smer prihoda modre barve v Velo Luko,” pravijo na njihovi spletni strani.
Velo spilo označujejo kot ‘zibelko zahodne civilizacije‘, kajti ljudje so tu živeli že pred 20 tisoč leti, že v času, ko je bila Korčula hrib in ne otok. Votlina na nadmorski višini 130 metrov, dolga in široka približno 40 let, ima na stropu dve odprtini, v njej je živelo več prazgodovinskih skupnosti, služila pa je tudi kot pokopališče.
Danes lahko na 200 kvadratnih metrov raziskane jame, v tej ‘časovni kapsuli’, opazujemo napredek življenja vse od zadnje ledene dobe pa do danes. V ta namen stojijo informativne (tudi interaktivna) table z opisi življenja, ljudi, živali, rastlinstva …, razstavljenih pa je tudi precej najdb, ki pričajo o kulturni, družbeni, duhovni, gospodarski zgodovini Vele spile, Jadrana in Sredozemlja vse od paleolitika pa do sredine bronaste dobe …
Iz spile sva se sprehodili še do pasje plaže na obrobju mesta ter naleteli na ‘mjesto za ljubljenje,’ ki slavi ljubezen. No, sama sem lahko uživala le v objemu narave, tišine in morja, Tara je hitro pobegnila stran … 🙂
Na poti nazaj sva večerjali v restavraciji ob luški promenadi, pri čemer ni šlo brez boja z mački okoli miz … 🙂
Pred vhodom v hotel pa sem si ogledala še mozaike, ki jih ustvarjajo v društvu likovnih umetnikov Vela Luka, s ciljem ustvariti mozaik, vgrajen v luško promenado – postal naj bi najdaljši talni mozaik na svetu. Prvi mozaiki v kraju so nastali v okviru prvega mednarodnega srečanja likovnih umetnikov Vela Luka leta 1968, ko so umetniki iz mesta naredili umetniško središče z namenom združevanja ter poleg posamičnih tudi en kolektivni mozaik, ki stoji pred hotelom Korkyra, upodablja pa goloba z oljčno vejico, simbol miru in grb Vele Luke (kar me je spomnilo na Izolo, a tam naj bi oljčno vejico nosila golobica in ne golob).
Zvečer sem utrujena razmišljala o Kirki … Tako pravi citat iz knjige Kirka (avtorice Madeline Miller) na spletni strani z recenzijo:
“V hiši Heliosa, boga sonca in najmogočnejšega iz rodu Titanov, se rodi hči. A Kirka je nenavaden otrok. Obdarjena ni niti z božansko močjo očeta niti z materino pogubno očarljivostjo. Ko se v želji, da bi našla prijatelje, približa svetu smrtnikov, odkrije, da ji je dana njena lastna, čisto posebna moč – moč čarovništva, s katero lahko nasprotnike spreminja v pošasti in se enakovredno kosa s samimi vladarji Olimpa. Iz občutka ogroženosti jo Zevs odpelje na zapuščeni otok, kjer se Kirka posveti izpopolnjevanju svoje skrivnostne veščine. In tu se njena pot prekriža z življenjem mnogih najznamenitejših osebnosti iz antične mitologije: z Minotavrom, strašno pošastjo z bikovsko glavo, z Dedalom, graditeljem minojskega labirinta, in njegovim sinom, nesojenim letalcem Ikarom, z nesrečno morilko Medejo – in, usodno, s premetenim pomorščakom Odisejem. A na žensko, ki je samozadostna, prežijo številne nevarnosti. Kirka nase nehote prikliče srd ljudi in bogov, dokler se nazadnje ne znajde sredi spora z enim najstrašnejših in najbolj maščevalnih Olimpijcev. Da bi zaščitila tisto, kar ji je najdražje, mora uporabiti vso svojo moč in se odločiti, ali je njeno mesto pri bogovih na Olimpu, kjer se je rodila, ali pri smrtnikih na Zemlji, kjer je ljubila.”
Zaželela sem si njenega vina (grk), s katerim naj bi Odisejeve prijatelje spremenila v prašiče, kot pravijo Korčulani, 🙂 in se naslednji dan namenila poiskat kakšen primerek, s katerim bi v novem domu nazdravila novemu življenju (takrat še oboje neznano). Ta sorta vinske trte z belim grozdjem nosi samo ženske cvetove, zato mora v bližini rasti tudi druga vrsta grozdja, da lahko pride do oprašitve, in je vino zaradi svoje specifičnosti precej redko in drago.
A se je ponoči v mojo glavo naselila misel, da nikogar ne želim spreminjati v pošasti in ga torej ne potrebujem. 🙂 Namesto tega sva se mimo mnogih vinarn na Korčuli in Pelješcu odpeljali direktno do Stona …
