Sončni zahod naju je 21. 10. 2024 pripeljal na najbolj gozdnat in zelen jadranski otok, enega redkih z ohranjenim sredozemskim pragozdom: Mljet. Na njem domujejo številne rastline in živali, a zahvaljujoč ‘uvoženim’ mungom na njem ni strupenih kač.
Najprej nekaj zgodovine
Prvi naseljenci so preko luke Praprotno na polotoku Pelješac prispeli na Mljet pred 4.000 leti in se ukvarjali z ovčerejo, lovom in ribolovom.
Prvi zgodovinski zapisi z Mljeta se navezujejo na grške morske navigatorje, ki so mljetske zalive uporabljali za zatočišča pred močnimi vetrovi na poti do Korčule, Visa in Hvara.
Nadalje se je otoček znašel pod rimsko oblastjo, a zaradi gusarskih napadov domačinov je bila ta le minimalna. Da bi pokorili lokalne prebivalce so v 3. stoletju v mestecu Polače zgradili palačo, ki je imela obrambno funkcijo, v njej pa so živeli tudi duhovniki iz bližnjih zgodnjekrščanskih bazilik.
In v Polačah, nekoč gusarskem, danes naselju v najstarejšem morskem nacionalnem parku na Hrvaškem, sva po dobre pol ure vožnje iz trajektnega pristanišča Sobra pristali tudi medve s Taro. Apartma, ki mi ga je booking ponudil s 40 % popustom, sem očitno razervirala in plačala zadnji trenutek, kajti lastnik me je ob prihodu obvestil, da sem njegovo ženo, ki je želela ukiniti ponudbo najema, prehitela za 15 minut. Naslednji dan so poleg naju edini gostje (ti z mačko) iz Nemčije odšli, tudi lastnik se je pridružil ženi (očitno botaničarki – na knjižni polici me je čakala njena knjiga o mljetski flori) in otrokom v Zagrebu, tako sva v hiši nad mestecem ostali sami …
Najprej sva se navduševali nad lokacijo apartamaja, z balkonom in pogledom na zaliv, pred vhodom na zadnji strani pa se začenja mljetski sredozemski pragozd in Nacionalni park Mljet. Na jutranje sprehode sva tako hodili po lepi potki hodili mimo bujnih dreves in drugega rastlinja ter v 20-minutah prišli do Velikega jezera.
Navdušilo me je že sama vasica Polače z zalivom in morjem globoke zelene barve, ki ga pred vetrom ščitijo trije otočki (Moračnik, Tajnik, Kobrava), z majhno trgovinico, izven sezone eno odprto restavracijo, prodnato plažo (tudi tukaj v sezoni prepovedani za pse), kamnitimi hiškami, ruševinami rimske palače s termami, skladiščem, izvidnico (po Amfiteatru v Puliu in Dioklecijanovi palači v Splitu tretja največja rimska zgradba na Hrvaškem), in ruševinami dveh starokrščanskih bazilik, pa z majhnim pristaniščem …
Prvi dan sva na Info točki na Velikem jezeru kupili obvezno vstopnico za vstop v park (15 € ne glede na termin ali sezono, vključuje tudi vožnjo na otoček), nato pa se povzpeli na najvišji vrh nacionalnega parka: Montokuc. Dobro uro v eno smer dolg sprehod fizično ni bil prenaporen, o psihičnem in čustvenem počutju v gozdu alepskega bora, med več kot 50 zavarovanimi rastlinskimi vrstami, pa 25 različnimi vrstami orhidej … ne bom izgubljala besed, z vrha, kjer stoji opazovalnica morebitnih požarov po otoku, pa se razprostira prelep razgled na otok, gozdove in turkizne vode jezer, morja …
Svoj 44. rojstni dan sem preživela med raziskovanjem najlepših otoških plaž (Sutmiholjska, Velika in Mala Saplunara, Blace/Limuni). Morje je imelo 23 stopinj, temperatura zraka okoli 25, 26 stopinj, tako da se mi ni samo uresničila rojstnodnevna želja o pikniku na plažu, temu je vesolje dodalo še nenačrtovano panoramsko vožnjo po otoku brez strehe, čofotanje in plavanje v kristalno čistih, toplih vodah, golem nastavljanju soncu, pa igranje ter tekanje s Taro in barskim kužkom po mehki mivki (odprta je bila le restavracija nad Veliko Saplunaro, skrbnik rotvajlerja, za katerega se je izkazalo, da enak rojstni dan obeležuje dva dni za mano, pa naju je povabil na rojstnodnevno zabavo) … Spet, na plažah, ki so sicer v sezoni prepovedane za pse.
Po dnevu počitka ter ‘zgolj’ raziskovanju sprehajalne potke ob zalivu v Polačah sva en dan namenili slanemu Velikemu jezeru in Otoku sv. Marije na njem. Okoli jezera poteka 12-km dolga asfaltirana kolesarska pot, za še več miru (in pohajanje brez povodca – srečali nisva nikogar) pa je tik ob jezeru še potka za sprehajalce. Med hojo po tej sem že prvi kilometer naletela na skrit zalivček z vodo, ki se ji enostavno nisem mogla upreti. ‘Problem’, kako bom s sabo ves dan tovorila mokro brisačo in kopalke, sem rešila z golim plavanjem in sušenjem zgolj na toplem soncu …
Veliko jezero s površino 145 ha in globino do 46 metrov v svojem jedru skriva največji šotni koralni greben na svetu, z Malim jezerom pa ga povezuje kanal.
Otok sv. Marije z benediktinskim samostanom in Cerkvijo svetega Nikolaja na njem predstavljajo vir mljetske kulture, pismenosti, duhovnosti in resnične lepote. V tišini in miru morskega jezera, v senci borovih gozdov, z eno najbogatejših knjižnic v Dalmaciji so se menihi neovirano posvečali znanosti in umetnosti ter močno vplivali na razvoj pismenosti in kulture na otoku in širše.
Ja no, medtem ko sem se jaz, sedeč na kamniti klopci in zasanjano občudujoč okolico, osredotočala na občutenje miru in primerjavo z Blejskim otočkom, je Tara, igrajoč se s palico na spolzkih kamnih, čofnila v vodo. Ne prvič, ne zadnjič, 🙂 a tudi tokrat je sama našla pot iz osvežujoče vode. Psi so na ladjici do otočka dobrodošli – baje da z nagobčnikom, kot sem bila opozorjena pri nakupu vstopnice za NP, a ga ni nihče zahteval -, s kapitanom sva izmenjala le poglede glede ljubezni in skrbi za te ljubeče družinske člane.
Še en sončen dan je prinesel dve poti. Jutranji sprehod v NP: najprej po obali Velikega jezera, skozi vasici Goveđari, Babine kuće, mimo Malega jezera do zaliva in vasice Pomena na SZ otoka. V Pomeni stoji edini hotel na otoku, v pristanišču pristaja katamaran, ob obali pa je bilo odprtih kar nekaj barov s fantastičnim razgledom na kristalno čisto vodo in odprto morje, tako da mi plačati 8 € za kavo z mlekom in kozarec naravnega soka pomaranče v družbi domačina s psom in še dvema turistkama ni predstavljalo problema.
Zgodaj popoldan pa sem končno našla tudi Odisejevo špiljo. To sem nameravala obiskati že za rojstni dan, a me je ‘google vedno odpeljal mimo’. Zdaj sem videla, zakaj. 🙂 Sicer le nekaj metrov in slabe pol ure hoje, a strma pot, pa čeprav spet s fantastičnimi razgledi, mi v hedonističnem vzdušju takrat ne bi ustrezala. Je pa zato prvi del poti, skozi oljčne nasade, spet prinesel navdušenje nad ročnim obiranjem oliv, pomočjo, spoštovanjem in cenjenjem narave …
Čeprav sva k špilji prispeli okoli 13.00, je bilo prepozno za ‘prelivajoče’ barve v jami, pričakala naju je temna luknja, zapuščen kafič z imenom Kalipso in roji muh, a hipnotični pogledi na pečine in morje pod njimi, otoke na obzorju … Sedeč v senci zgradbe je prišel čas za otoške legende. Najprej seveda:
Legenda o Odiseju in Kalipso
Najbolj znana otoška legenda je legenda o Odiseju in nimfi Kalipso – ‘boginji lepote, tišine in miru’ -, ki naj bi se zaljubila v grškega junaka in ga 7 let zadrževala na otoku – v Odiseji imenovan Ogigija: “To je bil najlepši otok vseh morij in oceanov …” Avtor A. Vučetić je več desetletij preučeval in povezoval Odisejo z jadranskim podnebjem ter zbiral gradivo za knjigo, ki poskuša dokazati, da je ta čudežni otok Mljet in ne Malta. Poleg tega, da sta tako Ogigija kot Mljet ‘čarobni otok zelenih gozdov‘, naj bi bili na Mljetu tudi štirje izviri sladke vode, ki se nikoli ne izsušijo – kar vključuje Homerjev opis Ogigije, česar pa ne najdemo na Malti.
Mljet – otok sv. Pavla
Poleg Odiseja naj bi se na otok rešil še en brodolomec – na potovanju od Jeruzalema do Rima naj bi apostol Pavel doživel strašno neurje, ki je skoraj potopilo njegovo ladjo. Zatočišče so mornarji našli na gozdnatem otoku, prepolnem kač, in nato tu preživeli sledeče tri mesece …
Kraljica Tevta
Mljet naj bi bil povezan tudi s kraljico Tevto, ki jo opisujejo kot pogumno, drzno, močno in izjemno lepo žensko. Prestol je prevzela po smrti svojega moža Agrona in vladala Iliriji na vrhuncu njene moči. Z veseljem naj bi obiskovala otok Melita (Mljet), ki ga je imenovala ‘čarobni otok‘ in bila vanj popolnoma zaljubljena. Njena flota in gusarske ladje so se pogosto zasidrale v zalivu Polače, zaradi bogatega ribolova in čudovitih gozdov pa naj bi že njen mož obiskoval Veliko jezero in tam preživljal svoj prosti čas. Po kraljevi smrti je Tevta na otoku doživljala novo ljubezensko idilo z ilirskim vojaškim poveljnikom Demetrijem Hvarskim, a so ilirsko gusarstvo in napadi na rimske galeje kmalu po njenem odhodu z otoka privedli do vojne z Rimljani, v kateri je izgubila velik del svojega ozemlja. Iz velikega ilirskega kraljestva se je njena država zmanjšala na območje od današnjega Dubrovnika do ustja reke Drim, preostalim delom pa je zavladal Demetrij Hvarski – njen nekdanji vojaški poveljnik in ljubimec …
Svoje, pravzaprav svetovno, mnenje o Odiseju kot ‘grškem junaku’ sem spremenila že pred časom ob branju knjige Kirka (Madeline Miller) – šele po tem, ko sem v svojem romanu Vlak za nebesa na Zemlji po njem že poimenovala pasjega vodnika. No, nekaj tisočletij kasneje mi je jasno, da nežna in razočarana Kalipso ni umrla od žalosti, ko je njen ljubimec odšel, prav tako dvomim, da je Tevta po izdajstvu in vojaškem porazu storila samomor s skokom s pečine v Kotorskem zalivu. Mljet je pokazal, da je prišel čas, ko ženske pišemo lastne zgodbe! Zato k naslednji pripovedi, na Kirkin otok – Korčulo …
Kot sem povedala Avstralki, ki se je najprej na spodnji palubi navduševala nad zlatim prinašalcem (svojega zlatka je morala pustiti doma), potem pa prebožat prišla še Taro: Tudi jaz pogrešam svojega, pokojnega, zlatega prinašalca (Odiseja oziroma Odija v mojem romanu), a tale bela švicarska ovčarka predstavlja naslednji nivo(next level) življenja – ne samo metaforično, temveč očitno tudi dobesedno. 🙂
