Murter je še en jadranski otok, naseljen že v pradavnini in dobi Ilirov – naseljevali so ga Liburni in Rimljani. V bližini današnjega naselja Murter je stalo mestece Colentum, ki so ga ustanovili Liburni v 11. stoletju p. n. š., in je bil poleg Zadra najpomembnejša luka južne Liburnije …
Izvor imena Murter, ki marsikoga spominja na smrt, je pravzaprav povezano s kamnitim koritom, delom stiskalnice za olje (mortarium), kar nakazuje na dolgo tradicijo pridobivanja oljčnega olja …
S Taro sva sobo najeli v mestecu Betina in se po prihodu najprej podali na sprehod do glavnega mesta na otoku ob morju, mimo oljčnih nasadov, borovcev in arheološkega parka z ostanki antičnega mesteca Colentum. Iz nasadov so namesto strojnih zvokov zopet odmevali človeški glasovi, z morja in mimo plujočih jadrnic pa dalmatinska glasba ali slovenska harmonika. 🙂
Tudi v Murterju je večina barov in restavracij izven sezone zaprtih, a se najdejo tri ali štirje odprti lokali, ki sprejmejo kužke na svojih terasah. Glavne čuvaje ulic in gostilniških miz pa tudi na tem otoku predstavljajo neustrašni mački, tako da je mimo njih treba z velikim ovinkom, za v miru pojedeno ribo pa celo na pomoč poklicati natakarja, da pod mizo ni prišlo do divjega boja med pasjo in mačjo požrešnostjo. 🙂
Kar je bil tokrat edini stik z domačini, ‘Murterini‘ – ti naj bi bili v preteklosti gusarji in ropali beneške ladje, do lastništva kornatskih otokov pa prišli z nasilnim izganjanjem Saljanov, ki naj bi otočje odkupili od Benečanov. Tudi z lastnico najete sobe sva bili v stiku le preko telefona, najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, da je bila na moji strani ‘telefonske žice’ booking zahteva po dodatni nočitvi zavrnjena, prijazna gospa pa mi je nato poslala posnetek svojega zaslona – z odobreno zahtevo. Kar se je v končni fazi odlično izteklo, prav nič ni brez razloga, tudi računalniške ‘napake’, kajti predtem Paga nisem nameravala obiskati, tako pa sem namesto pohajkovanja in iskanja notranjega miru po dalmatinskem otoku že prejšnji dan doživela ‘svoje’ prepotrebne oljke …
Naslednje jutro sva se pred odhodom sprehodili po Betini, ki velja za enega najlepših mestec na Jadranu, mene pa s svojimi ozkimi, tlakovanimi ulicami in cerkvico na hribu spominja na Piran. Ime Betina naj bi izviralo iz keltske besede ‘bet’ = usta, kajti betinska luka ima obliko ust.
Znana je tudi po svojih ladjedelnicah, kjer gradijo ladje iz lesa že od leta 1740, in neuradno velja za center jadranskega ladjedelništva.
Betinska gajeta je lesena ladja, dolga od 5-8 metrov, široka od 2-2,6 metra in brez krova, s katero so prevažali in prodajali olivno olje; mene pa je zanimalo, s čim je po Kornatih plul angleški kralj Edvard VIII., ki je poletje usodnega leta preživel med otoki in se očitno prav tu odločal, ali kraljevska krona ali ljubljena ženska … 🙂 Odgovor: ni bila gajeta, ampak je bila takrat najhitrejša jahta na svetu (Nahlin) tista, ki ga je očitno odpeljala k ljubezni do ženske. 🙂
Za kaj več pohajkovanja tokrat ni bilo časa, pa tudi na Murterju sem tokrat bila že petič in pregledala vse lepe zalivčke s pogledi na Kornate, Muzej betinskega lesnega ladjedelništva pa prepustila obiskovalcem brez psa.
V centru mesteca je bilo vse zaprto, tako sem kavo spila na terasi sobe ob morju, potem pa sva v sončnem jutru nadaljevali z naslednjo etapo: mimo Šibenika, Splita ter se ustavili na kavi in sprehodu v Omišu, kjer naj bi se na svoji odisejadi nesrečno zasidral tudi Odisej z 12-imi ladjami.
Med potovanjem domov na Itako so se ustavili ob ustju reke ob morski obali, obdani s strmimi pečinami. Odisejevi spremljevalci so pluli skozi ta ozek vhod, le zviti junak je svojo ladjo pustil izven pristanišča, kar se je izkazalo za zelo modro. Na tem ‘divjem’ območju so namreč živeli Lestrigonci, divji velikani, ki so vanje metali skale in potopili ladje s posadkami, rešila se je le Odisejeva … Medtem ko ene teorije govorijo, da naj bi se to zgodilo na Sardiniji oziroma Siciliji, potopisec Jasen Boko, podkrepljen z mnogimi dokazi, trdi, da se je to pripetilo v Omišu …
Pot naju je nato vodila po (mojem mnenju) najlepšem delu Jadranske magistrale: po Makarski rivieri, Dolini reke Neretve, do Ploč …
… hitra cesta pa naju je po Pelješkem mostu in krajši vožnji po Pelješcu pripeljala v pristanišče Praprotno, od koder sva pred sončnim zahodom odpluli proti Mljetu …
