V času, ko se zdi, da gre naš svet ‘k hudiču’, ko se rušijo sistemi in meje, ločujejo družine, divja celo narava …, se je pametno ozreti v preteklost in s spoštovanjem preučuti lekcije naših prednikov, ki so doživeli podoben prehod. Prehod iz starega v nov svet.
Tako vnovič prebiram Krst pri Savici, Prešernov ep, o katerem sem bila izprašana že na ustnem delu mature iz slovenščine, a takrat očitno še nisem usvojila celotnega sporočila. 🙂 Dodatno razlago ponujajo literarne razprave profesorja za svetovno književnost Janeza Vrečko. Ta me je v študentskih časih prisilil, da sem se med poletjem namesto poležavanju z romancami ali popivanju s prijatelju še posebno temeljito posvečala Kafki in njegovemu Procesu. Pri čemer je pokazal, da je izvrsten intuitiven učitelj, kajti vprašanje nerazumljive krivde me je pestilo vse življenje.
Tokrat se vračam k njegovi analizi Homerjeve Iliade – literarnega dela, na katerem sloni evropska književnost in predstavlja temelj evropske kulture, ter primerjavi s slovenskim oziroma Prešernovim epom Krst pri Savici.
Kot pravi Joseph Campbell, mitologija je namreč: pesem vesolja – glasba, tako globoko vdelana v kolektivno nezavedno, da plešemo nanjo, četudi ne moremo imenovati melodije. Je pesem domišljije, navdahnjena z energijo telesa. Z drugimi besedami, nezavedno se odzivamo na kolektivne vzorce, skrite v mitoloških zgodbah.
Sledeče besedilo je (upam, da za laika razumljiv) povzetek veliko bolj razčlenjenega članka: Vrečko, Janez (2001). Javno in zasebno v Iliadi in Krstu pri Savici. Primerjalna književnost, letnik 24, pos., str. 71-94., na spletu dostopnem v Slovenski digitalni knjižnici: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-B6XGLHRQ
O vsebini Iliade in Krsta pri Savici ne bom posebej pisala, večina nas je temo obravnavala že v osnovni in srednji šoli, povzetek pa se med mnogimi viri najde tudi na wikipediji. Osvetliti želim le posamezne dele, ki se nanašajo na doživljanje sveta, ženske in moškega, ljubezni, življenja in smrti …
Svet javnosti
Oba mitološka junaka, tako Ahil v Iliadi kot Črtomir v Krstu stojita na meji dveh svetov:
»… kjer na mogočni nadrejeni podlagi skupnega in javnega izstopata z jasnimi epskimi obrisi pravega herojskega junaka, docela predanega herojskemu etičnemu kodeksu. Njun svet je bil sprva še docela svet polnega smisla, kjer še ni bilo ‘nobene notranjosti’, saj ni še (bilo) nobene zunanjosti = drugosti za dušo.
Ko se takšen epski junak poda v pustolovščino, sta mu bolečina iskanja in nevarnost najdenja neznani, kajti ne ve, da se lahko izgubi, in ne misli na to, da se mora najti. To je svetovna doba epa, kjer je junak poznal samo odgovore, a nobenih vprašanj, le rešitve, a ne ugank – Grk je imel odgovore pred vprašanji. Svet smisla je bil dosegljiv in pregleden, šlo je le za to, da je v njem vsakdo našel mesto, ki mu je bilo odmerjeno.
To je bil svet, kjer sta bili čast in slava še združeni in kjer je bilo za dosego obojega vredno zastaviti svoje življenje … To je bil torej svet junaških dejanj brez trohice dvoma, svet polnega smisla, svet začetkov in vrhov narodne zgodovine, svet očetov in praočetov, svet ‘prvih’ in najboljših’.«
Tak je bil Ahilov svet do ugrabitve Brizejde in takšen je bil Črtomirov položaj do poraza poganske vojske, kot je prikazan v Uvodu v Krst. Besedilu, ki upodablja junaštvo in ljudi, boreče se za ohranitev pravične družbene skupnosti, samovlado svobodnega ljudstva.
Svet zasebnosti
Agamemnon je z nasilnim odvzetjem Brizejde Ahilu vsilil razbito podobo sveta, s tem pa ga prisili k izstopu iz epske celovitosti v območje zasebnosti. Tja se je umaknil zaradi jeze, žalosti, obupa, osamljenosti, kajti odvzeta mu je bila lepa Brizejda – njegovo življenje. Moški je namreč povezan s smrtjo, ženska je povezana z življenjem. Zavedal se je, da brez nje ne bo preživel. S tem dejanjem se je sesul herojski svet očetov in praočetov – svet ‘prvih’ in ‘najboljših’.
Kar pa ne pomeni, da na prizorišču ni bilo drugih žensk. Vendar pa se dogajanje med Ahilom in Diomedo odvija v zaprtem prostoru, v intimni notranjosti šotora, in le kot preganjanje dolgčasa, medtem ko je bila plodna in rodna ljubezen z Brizejdo na začetku epa javna in vsem na očeh. To lepotico si je namreč pridobil v pravičnem boju, podprtem s herojskim kodeksom. Če bi bilo mogoče, bi Ahil z njo ostajal v območju javnega, glasnega in vidnega, brez nje pa je moral v nemost in neopaznost. V samoto, ki mu jo je občasno osvetljevala le lepa Diomeda kot predmet užitka in jalovosti.
Odsotnost ženskega elementa v Iliadi je torej prinesla odsotnost protislovnega razumevanja življenja in smrti. Ljubezen je spremenila v zgolj spolno ljubezen, hrano in pijačo v žretje in popivanje ter človekovo življenje v sladko življenje tostran smrti in v popolno temo onstran nje.
Vendar pa je bil umik v zasebno nujen, kajti ravno tam je Ahil podvomil o časti in slavi – tako o kratkem in slavnem kot tudi o dolgem in neslavnem življenju. Vse je postalo ničevo in nezanesljivo – z izjemo smrtnosti in premišljevanja o njej. Tam je spoznal, da:
’Delež enak je obema, zmuznetu in srčnemu borcu, / ista je častna odlika strašljivemu, ista junaku, / smrti ne uide lenuh, ne mož, ki veliko je storil.’ (XI, 318)
Torej, na svetu si je mogoče pridobiti vse, le nesmrtnosti ne. Nakar se je v njem prebudila ’divja zver, brez etičnih načel, brez vere v bogove’.
Po dolgi ločenosti se zaljubljenca v zadnjem spevu Iliade vnovič srečata, a je njuno ljubezensko razmerje zdaj skrito očem v območju zasebnosti. Ahil je z vrnitvijo prejel, kar mu je bilo odvzeto, vendar tega ni več javno razkazoval, temveč se je z ljubljeno osebo skril globoko v notranjost šotora.
Brizejda je sicer ohranila svojo čistost in s tem “ostajala v obzorju izvornega pomena ženske device, ki je imela s svojim naročjem sposobnost nenehnega prerajanja sveta”; istemu obzorju pa je pripadala tudi Ahilova herojska čast, ki je v novem svetu izgubila vsakršen smisel in pomen.
Na začetku epa Ahil še ni odkril lastne končnosti, na koncu pa kljub vrnitvi ljubljene te ni več mogel pozabiti. Tako je ponovno snidenje vseskozi v senci smrti, kjer vprašanje časti in deviškosti nista imeli več nikakršnega pomena. Zato je tudi premirje med Grki in Trojanci trajalo le 12 dni, trinajsti dan pa se je nadaljevalo za ‘rešitev’ še ene pomembne ženske – Helene. Česar pa Ahil ni več doživel.
Čeprav Iliada tega ne omenja, se mnogi strokovnjaki strinjajo, da ga je pokončal Paris (Helenin mož, drugi Priamov sin in Hektorjev brat) s pomočjo zastrupljene puščice, ki jo je na edino ranljivo mesto na Ahilovem telesu – njegovo peto – vodil bog Apolon.
Ime Apolon pomeni rušilec, uničevalec, a tudi odvračalec nesreč; bil je Zevsov in Letin sin ter brat dvojček Artemide, boginje lova in Lune; je bog lokostrelstva, glasbe in plesa, resnice in prerokb, zdravljenja in bolezni, sonca in svetlobe, poezije; bil je eden najpomembnejših in zapletenih grških bogov, ter velja za najlepšega in najbolj grškega izmed vseh bogov.
Ahil se je torej ob odvzemu časti obrnil v območje zasebnega, pri Črtomiru pa je ob zlomu vere očetov in poganstva na njihovo mesto stopila misel na ljubljeno žensko, kar mu je v določenem trenutku preprečilo storiti samomor.
“Ženska je bila tista, ki ga je bila sposobna že skoraj iz območja smrti priklicati nazaj v življenje, to pa zato, ker je bila pred tem tudi sama opravila isto pot, ne sicer na bojnem polju, ampak v svojem intimnem svetu, ko se je začela intenzivno spraševati, kako bi bilo mogoče z nastopom nove vere naenkrat minljivo zemeljsko ljubezen napraviti trajno in večno.”
Brizejda si pri razvrednotenju njenega devištva ni znala pomagati, ker homerska religija še ni poznala rešitev, ki jih bo Evropi prinesel židovsko-krščanski duh.
“Ko pa so bila Bogomili spodrezana njena poganska tla, ko ji je bil odvzet ključ svetišča boginje Žive, tempelj sam pa porušen, in ko ji je bilo hkrati s tem vsiljeno krščansko pojmovanje o minljivosti zemeljske sreče, se je lahko že povsem suvereno zatekla k novi veri, kjer se ‘bog kliče bog ljubezni‘.
Zato njen nagib k spreobrnitvi ne more imeti ideološko-religiozne utemeljenosti, ampak izvira iz njenega najglobljega ženskega bistva, ki si v vsakem trenutku išče možnost preživetja in večnega trajanja. Njen preobrat torej ni ideološko, ampak kozmično utemeljen … V Krstu je prav Bogomila tista, ki ima vse niti v svojih rokah, da torej tudi znotraj zgodovini pripadajočega krščanskega kozmosa ženska išče in tudi odkrije zase in za svojega partnerja možnost trajnega preživetja njunega razmerja …”
Obe pesnitvi opisujeta pot najprej srečnih zaljubljencev, ki sta bila že takoj na začetku svoje ljubezni ločena, doživljala mnoga trpljenja, na koncu pa se spet našla in bi lahko uživala svojo ljubezensko srečo, a jima to ni bilo dano. Na videz se je konec znašel na začetku, a nazaj, v mrtvo preteklost se ni mogoče vrniti, kar je bilo obema ženskama popolnoma jasno.
Tudi Črtomiru je po izgubljeni bitki postalo jasno, da se je sesula preteklost očetov in praočetov ter je ostal sam in zapuščen v spremenjenem svetu. Edino področje, za katero upa, da je ostalo nespremenjeno, je področje ljubezni, in tam poskuša poiskati izgubljeno epskost.
Težave ne predstavlja dvom v bogove – te sprejema kot malike, ki so si jih izmislili sami ljudje in do njih goji spoštovanje le zaradi spoštovanja do vere svojih prednikov -, temveč okrutni način s ceno smrti vseh, ki se s prihajajočim svetom niso strinjali in ga niso bili pripravljeni sprejeti. Srčni in pogumni borci stare vere niso bili deležni plačila, temveč so ostali brez časti in slave, dveh temeljnih herojskih vrednot, ki sta bili dodeljeni zmagovalnim tujcem, ljudem novega časa.
Tudi on se je moral odreči javnemu – vojaškemu, kolektivnemu -, edina možna pot je kazala v zasebnost, v območje ljubezni in osebne družinske sreče, ki jo je v času poganstva z Bogomilo sicer lahko doživljal vsem na očeh. Na mesto starih, preseženih vrednost je stopila misel na ljubljeno žensko, ki prepreči njegov samomor.
“Ženska je bila tista, ki ga je bila sposobna priklicati nazaj v življenje, pred tem pa mu je bilo jasno, da je z vzpostavitvijo razlike med herojsko smrtjo in samomorom že tudi nevede in nehote pristal na novo razumevanje časa, ki ga je vzpostavilo prav zmagovito židovsko-krščansko razumevanje sveta. In samo znotraj tega sveta bo lahko še našel svojo Bogomilo živo. Zato se je moral odreči obojemu: tako herojski smrti v imenu vere očetov kot tudi samomoru v imenu novih vrednot.
Bogomila je ta isti obup presegla sama v intimnem svetu svoje duše, ko jo je krščanstvo prisililo k spraševanju, kako bi bilo mogoče v novih razmerah nekdaj večno ciklično ljubezen oteti zemeljski minljivosti in jo znova napraviti neminljivo in trajno. Zato se zdi da je tudi v zgodovini in linearnosti časa pripadajočemu krščanstvu ženska tista, ki išče in odkrije zase in za vse okrog sebe možnost trajnega preživetja.”
»O, sem na srce moje, Bogomila!
naj brije zdaj okrog viharjov sila,
naj se nebo z oblaki preobleče,
ni meni mar, kar se godi na sveti,
ak smejo srečne te roke objeti.«
Za epskega junaka ni več epskih nalog in torej vse javno zamenja za objem ljubljene ženske, za intimno srečo z njo. Tako se zdaj Črtomir predaja najbolj zasebnemu in pred javnostjo umaknjenemu in skritemu čustvu ljubezni, kot se je prej predajal javnemu – herojskim in viteškim idealom, pa tudi javni ljubezni.
A doživi še en poraz, kajti Bogomila njegovo zemeljsko ljubezen zavrne. Medtem ko se osamljen poganski Ahil brez ženske spremeni v vojnega zločinca, nad katerim se zgražajo celo bogovi, Črtomir že pozna bistveno zapoved novega sveta: ljubezen do bližnjega, odpuščanje in sprava.
Po porazu svoje vojske in prijateljev je herojsko prenesel tudi Bogomilino zavrnitev – ta se je zaobljubila novemu Bogu -, pa čeprav je lahko pripadal le njej, ki je osmišljala njegovo preteklo, sedanje in prihodnje življenje. Pristal je na krst, da bi ji dokazal svojo privrženost, kar torej ni pomenilo zakramentalnega dejanja, temveč skrajno dejanje ljubezni, njegove popolne zavezanosti Bogomili.
“To je bila namreč edina možnost, da je lahko ostal z njo v trajnem duhovnem stiku tudi še tu na zemlji, ki jo je Črtomir tako ali tako razumel kot svoje edino domovanje. Dokler sta bila Črtomir in Bogomila skupaj, sta svojo ljubezen doživljala kot življenje in smrt v njunem nenehnem menjavanju, ko sta bila ločena, to zanju ni bilo več ne življenje in ne smrt, ampak samo še življenje, ki si je želelo smrti. Kar je bilo nekdaj trdno skupaj, je zdaj razpadlo na dvoje, na telo in duha, na zemeljsko in nebeško …”
Bogomili, nekdanji svečenici boginje ljubezni in plodnosti, boginje Žive, se zdaj vse zdi minljivo, tudi poganska mati Zemlja je le še ‘hlad zeleni in skušnjav kraj‘, pravi dom pa so ‘visoka nebesa‘, kajti s sprejetjem in uveljavitvijo novega osebnega, odmaknjenega boga, je morala nujno zanemariti svoj poganski odnos do narave, s tem pa večno ciklično menjavo vsega, torej tudi ljubezni. Ker naj bi tako ljubezen doživela svojo uresničitev šele v večnem nebeškem prostranstvu, se je odrekla vsemu zemeljskemu.
Ob spoznanju, da ne bosta mogla zaživeti skupaj na tem svetu, se Črtomir spremeni v molčečneža – v trenutku, ko je ravno Beseda osrednja v krščanstvu, kajti židovski bog se je za razliko od mitskih bogov človeku razodeval skozi Besedo.
Črtomirov molk potrjuje njegovo notranjo razklanost na telo in duha, česar do sedaj ni poznal, priča o njegovi negotovosti in osamljenosti, odtujenosti, o ignoranci herojske etike, pa tudi, da novega jezika, s katerim je govorilo krščanstvo, še ni poznal.
Ustrezen odgovor Bogomilinemu devištvu je bilo lahko le Črtomirovo meništvo, njuni otroci pa spreobnjeni božji otroci, rešeni poganskih zmot. Kar privede do prastare teže, kjer se je svet samospočel z deviškimi boginjami še brez navzočnosti moškega elementa; pa tudi krščanski bog se je samospočel v Devici Mariji. “Devištvo je tako postalo svetloba, ki razsvetljuje izvoljene in … vse do konca vodi mistični pohod.”
To območje mistike se je Črtomiru odkrilo v trenutku dokončne ločenosti od ljubljene, ko je Bogomilo tik pred krstom v soju mavrice ugledal kot pogansko žensko – boginjo. V mavrici se je za trenutek povrnila velika mati Narava, ki ni bila več ‘hladno zelena’, ampak je postala topla in prepojena s soncem in mavrično svetlobo.
“Pod mavričnim lokom so se vsi navzoči ob slapu Savici čutili kot v ‘domu pričjočem,’ saj mavrica priča o neposredni zvezi človeka in bogov, človeka in narave …
Ob pojavu mavrice je Črtomir v mističnem videnju našel stik s krščanstvom in s tem z Bogomilino nezemsko ljubeznijo. Njegova nesojena nevesta se mu je poslednjikrat razkrila v svoji večni zemeljski lepoti nebesne mavrice, ki je sama na sebi del pojavne bivajočnosti, do katere je človek v krščanstvu izgubil vsakršen odnos, saj sta se tu narava in človek povsem razločila, zaradi izgubljenega stika z naravo pa je smrt izstopila iz življenja kot samostojna eniteta …
V mavričnem soju se mu je razodelo, da je bila njegova želja po Bogomili, nekdaj svečenici boginje Žive, zdaj pa z enako svetostjo zavezani Devici, materi Mariji, nerealna, saj je pripadala vsemu občestvu in ne le njemu. Bogomilina telesnost se je tu izmaknila pojmovanju lastnine, ki je mističnemu doživetju povsem tuja. Mavrično pobožanstvenje Bogomile ji je potemtakem odvzelo njeno zemeljsko težo in jo spremenilo v božansko ljubezen, v popolnost, kjer je odpadla kakršnakoli možnost posedovanja in lastnine. Pred Črtomirom se je pojavila nedotakljiva, bleščeča podoba ženske, ki je zgolj po naključju še prebivala v mesu minljivega bitja. Poganska lepota in krščansko devištvo sta se za trenutek združila v eno ...
… v luči nove vere je Črtomir presegel narodne okvire in dal ‘živeti vsem narodom’. V tej neizmerni razširitvi življenjskega prostora in s tem tudi bivanja se je dokončno prepoznal v vlogi samotnega in osamljenega, vendar ne tudi tragičnega posameznika, saj mu je mistično doživetje ljubljenega bitja odprlo vrata k neverbalni komukaciji z njim in z vsem bivajočim že tukaj na zemlji. V tej novi vlogi se je ovedel nekdanje viteške časti in junaške drže in zato nuje, vztrajati do konca. Do zadnjega je ostal zvest sebi, ker je samo na ta način lahko ostal zvest svoji Bogomili …”
Če se mu ne bi z mističnim doživetjem odprl nov svet in bi ostal le pri sprejetju Bogomiline vere in z njo povezanega krsta, bi edino upanje predstavljala posmrtna sreča. Le po smrti bi lahko znova ugledal svojo žensko in se z njo ponovno združil.
Ponovno razodetje sveta kot doma se je zgodilo prek ženske in z njeno pomočjo in spodbudo.
“Črtomiru, ki kot pogan ni imel potrebe pristajati na onostranske rešitve, je prav najglobja ljubezen do ženske branila, da bi se z njo zvezal na silo, zato se je bil prisiljen zateči k naravi kot svoji edini zaveznici iz poganskih časov in v njej žensko ugledati na nov način.
Če Črtomirovo izjavo o ‘gojzdu kot njegovem domu pričjočem’ primerjamo z Bogomilino o ‘hladni zeleni zemlji’, zlahka uvidimo, kolikšna je razlika med nekom, ki je svet že videl docela razklan in je kot Bogomila na to razklanost tudi pristal, in nekom, ki tega ni hotel, in se je zato zatekel nazaj k poganski materi naravi, ki zanj še ni bila mrtva, hladna zemlja …
Kljub Brizejdini vrnitvi je za Ahila vse bivajoče ostajalo v senci smrtnosti in smrti. Ko pa se je Bogomila Črtomiru ‘predala’ kot božja nevesta, se ta ni zagledal v lastni končnosti, ampak je poskušal v okvirih zgodnjekrščanske mistike obnoviti sakralni status narave in vsega bivajočega. Naravo je poskušal dojeti v njeni avtonomni subjektivnosti, skladno s tem pa tudi ženske ni razumel le kot predmeta, ki se ga lahko samo polasti …
Črtomir tako ni mogel slediti novi religiji, ki je bila v svoji abstraktnosti tuja njegovemu poganskemu dojemanju sveta, zlahka pa je sprejel krščansko mistično dojemanje sveta, ki z njegovim poganskim svetovnim nazorom ni bilo v nasprotju. Vanj pa je lahko vstopil le prek mističnega doživetja, povezanega z ljubljenim bitjem – tako kot je že sveta Terezija vedela, da so strastni ljubimci prav gotovo mistiki …
Je po vsem povedanem na Črtomira še mogoče gledati kot na nekoga, ki se je predal resignaciji in fatalističnemu obupu, kot ga vidi večina razlagalcev? Če bi Črtomira iskali med prvimi kristjani, ga gotovo ne bi našli med novovernimi duhovni, ampak med prvimi mistiki in eremiti, kjer je lahko udejanjil svojo neizmerno in neizgovorjeno ljubezen, ne da bi se moral odpovedati pojavni bivajočnosti telesnega in zemeljskega. Znano je, da je prav zgodnje krščanska mistika še dopuščala sožitje telesa in duha …
Po razsvetljenju, ki mu je sledil tudi krst, Črtomir ni bil več ne vojaški poraženec, ne samotni spreobrnjenec in ne resignirani ljubimec, ampak človek, v katerem so morali ‘umreti vsi nekdanji upi,’ da se je v njem naselila nova moč ljubezni in popolne predanosti bivajočemu. Tak je odšel med svoje brate in ‘še dalej čez njih mejo,’ saj mu je preseganje narodno-mitskega omogočalo prav njegovo mistično razodetje, ki ni moglo pristati na nikakršne meje in zamejitve. Črtomirova mistika potemtakem ni pomenila njegovega umika pred svetom in zato tudi ne izdaje lastnega ljudstva, ampak utelešenje njegove ljubezni v vsem bivajočem, s čimer je dokončno destruiral sebe kot epskega junaka, posredno pa tudi epsko pesnitev kot temeljni prostor narodne idenitete. Zanj bog ni bil več beg in nebo ne več ne-bo. Dokončno je bil osvobojen za svobodo …”
Danes, ko vse več dogajanja prehaja iz območja zasebnega v območje javnega, se nahajamo v novem obdobju prehoda, danes iz starega sveta ločenosti v nov svet povezanosti. Čeprav svetovno dogajanje v večji meri odslikava popolni kaos, s katerim smo dnevno bombandirani na vseh možnih nivojih, vseeno že obstajajo kotički in ljudje, kjer/ki živijo ‘nebesa na zemlji’ – raziskujejo lastno božanskost, v sožitju telesa in duha, zemlje in neba, sožitju mistike in znanosti, ko znanstveniki razlagajo to, kar je nekoč veljalo za mistično …
Nahajamo se v čudežnem svetu, o katerem so naši predniki iz obdobja Iliade ali Krsta pri Savici, pa tudi iz Prešernovega časa, le sanjali. V času, ko si v svoji zasebnosti preko interneta povezan s svetom, brez zamika komuniciraš z ljudmi na drugem koncu sveta, za kar so nekoč potrebovali leta ali desetletja, je danes dosegljivo v nekaj urah; vse več ljudi sprejema živali in druge elemente narave kot enakovredne člane zemeljske družine, vse več je komunikatorjev z živalmi, rastlinami in drugimi nevidnimi bitji, ki obvladajo jezik vesolja, jezik narave (neverbalno kominikacijo), predajajo sporočila in o tem učijo druge … Vse več skrbnikov (in ne lastnikov!) zemlje sodeluje z njo, jo posluša in sliši, vidi, razume, ceni in spoštuje ter želi pomagati k boljši rodnosti, ne pa ignorirati njenih potreb, jo izkoriščati in zastrupljati za požrešne, nikoli site, namene … (In verjamem, da tako kot človek dela z naravo, dela tudi s sabo in drugimi ljudmi). Vse več posameznikov je že našlo svojo celovitost ter se nato fizično združilo s svojo ‘sorodno dušo’ – brez želje po posedovanju, zgolj v ljubezni, podpori in vednosti, da ločenost ni več potrebna, kajti dvojina prinaša silno moč (pravi profesorica slovenščine, torej bom že vedela 🙂 ), svet pa trenutno potrebuje ravno to, močno povezavo v preteklosti ločenega moškega in ženskega principa …
Tako da brez skrbi, svet ne gre ‘k hudiču’, ali pač – odvisno, kako gledaš na hudiča. 🙂 Ko sem zaključila z drugim osnutkom tega pisanja (prvi me je pred sedmimi leti ob reki Dragonji potegnil iz najtemnejšega dela ‘noči duše’ – danes bi rekla noči ega) in s Taro odšla na dolg sprehod po gozdu, naju je ujel konkreten naliv in naju tudi konkretno opral. Torej sva takoj doživeli praktični prikaz krsta v naravi. 🙂 Toliko o moči besed. In moči narave. 🙂 Bila sem hvaležna, da sem bila ‘le’ premočena, s spodnjimi hlačami vred, 🙂 kajti kasneje sem izvedela, da je ta ista nevihta drugod lomila veje in podirala drevje.
Ne glede na to, kako strašljivo in brezupno izgleda trenutno dogajanje, nov svet sožitja je že tukaj, le da zaenkrat še čaka v ozadju. Podobno kot v razredu, kjer problematični posamezniki, ti v bistvu najbolj potrebni ljubezni, zase zahtevajo vso pozornost učitelja, ostali pa držijo prostor v ozadju, so trenutno tudi na svetovnem prizorišču bučnejši tisti, ki rušijo stari, nič več funkcionalni kozmos bivanja. Ta pač mora umreti, da lahko zaživi in se razraste nova zavest, kar pa z upiranjem, brez vednosti o pravi naravi življenja in smrti, brez stika s sabo, z naravo, s koreninami in nebom, v zaporu ‘plazilskih’ možganov, ki hlepijo in vidijo le preživetje … pač ni lahko, prijetno ali hitro opravljeno.
In mimogrede, tudi ‘skrolanje’ sodi v stari svet, v energijo zgolj preživetja, v nasprotju z energijo obilja. Če si torej zgolj preletel-a tole besedilo, nazaj in počasi, stavek za stavkom, odstavek za odstavkom … 😉
