Čudežni Kraški rob: Socerb, Ušesa Istre, Cerkev Marije Snežne

Socerb

Center izdiha dihalnega sistema krajinskega svetišča Kras se nahaja na južnem robu Krasa nad Tržaškim zalivom – piše Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna. To je mogočna stebrasta pečina, na kateri stoji grad Socerb (oz. grad Strmec):

“Informacija, vsebovana v izdihu, se kristalizira na stenah pečine v obliki slanih kapljic – seveda ne materialno, temveč na subtilni ravni resničnosti. Skala se poti, slani ‘pot’ pa vsebuje informacije izdiha. Krilata bitja iz različnih razsežnosti priletijo, vzamejo kapljico potu in jo odnesejo v svet kot sporočilo Krasa. Krilata, pticam podobna vilinska in angelska bitja prhajajo in odhajajo, tako da Kras svoje bistvo kar naprej deli s svetom.“

Spletna stran visitkoper.si pravi, da grad Socerb, edini večji utrdbeni objekt na Kraškem robu, izvira iz 9. stoletja, skozi stoletja pa je bil večkrat prenovljen in razširjen. V 14. stoletju je bil v lasti beneške družine Ducaini, nato pa je večkrat menjal lastnike. V 16. stoletju je bil ključna točka v boju med Avstrijci in Benečani za nadzor nad solinami v Zauleh. Grad je bil leta 1780 močno poškodovan zaradi požara, ki ga je povzročila strela, in je začel propadati.

V 20. stoletju je bil obnovljen in danes služi kot priljubljena izletniška točka, kjer lahko obiskovalci uživajo v razgledu na Tržaški zaliv in okoliško pokrajino. V bližini gradu se nahaja Sveta jama, kraška jama z edino podzemno cerkvijo v Sloveniji, ki je bila v preteklosti priljubljeno romarsko svetišče. Legenda pravi, da je v njej kot puščavnik dve leti prebival sv. Socerb​.

Socerb se je rodil v Trstu. Z 12 leti je zapustil domačo hišo in si novi dom poiskal v jami nad kraškim robom. Ta jama se danes imenuje Sveta jama ali Socerbova jama. V njej je asketsko preživel eno leto in devet mesecev.

Po tem je dobil posebno moč in je naredil več čudežev, zlasti ozdravljenj bolnikov. Ti čudeži in Socerbovo vztrajno oznanjevanje krščanstva pa niso bili všeč oblastem, saj takrat krščanstvo še ni bilo uradno dovoljeno. Rimski cesarski namestnik je zato Socerba zaprl in mučil do smrti …

Območje okoli gradu, ki je registrirano kot kulturna krajina, sem med svojim 14-letnim bivanjem v Slovenski Istri obiskovala skoraj vsak teden ter ga spoznavala v vseh letnih časih in vseh vremenskih razmerah. Najprej sva ga raziskovala z zlatim prinašalcem in se veselila zimskih snežink, sledilo je tavanje po neštetih potkah z bernsko planšarko, nazadnje pa sva se sem pred gnečo na Obali umikali z belo švicarsko ovčarko.

Pogačnik trdi, da se v podzemlju Krasa sproža proces nastajanja življenja, še preden se to pojavi na površju planeta. Prvi neprijetni občutki so se pojavili pred Sveto jamo, kjer se nama je obema s kolegico dozdevalo, da se za rešetkami, ki zapirajo notranjost jame, nekaj močno trudi, da bi se osvobodilo. Nekaj let kasneje me je črni bik, ki sva ga v bližini gradu srečali s Taro, spomnil na pesem Daneta Zajca: Črni bik.

VELIKI ČRNI BIK

Veliki črni bik rjove v jutro.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Prazni so pašniki.
Prazne so gore.
Prazne so grape.
Prazne kot odmev tvojega klica.

Veliki črni bik rjove v jutro.
Kot da bi brizgala težka črna kri
pod vršičke temnih smrek.
Kot da bi se nad gozdom na vzhodu
odpiralo v jutro
krvavo bikovo oko.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Je slast poslušati,
kako ti vrača odmev
tvoj zamolkli klic?

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.
Tvoj glas pada v grape
kot razcefrana jata
črnih vran.
Nobeden ne sliši tvoje samote.
Nikogar ne napojiš
s črno krvjo svojega glasu.
Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.
Sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko sekiro.

A mi njegovo sporočilo, tako kot med prvo obravnavo v srednji šoli ali študiranjem za izpit iz sodobne slovenske poezije, še vedno ni bilo popolnoma jasno. Povzetek razlage na dijaški.net pravi naslednje:

Izhodišče pesmi Daneta Zajca so bila doživetja vojne, smrti, krutosti, pozneje pa neosmišljena posameznikova in družbena eksistenca. V Zajčevi poeziji se kaže njegova popolna osamljenost, nemoč upreti se notranjim silam. Po Zajcu je človek sam sebi rabelj in žrtev. Pesnik je poklican, da izpove to grozo kot prerok ali videc podzavestnih grozot svojega lastnega pa tudi tujega življenja.

Slog Zajčeve poezije je vizionaren, preroški in ekstatičen. Prevzel je mnoge značilnosti svetopisemskega sloga in izraze arhaičnih religioznih tekstov.

Njegovo pesništvo sprva zaradi svoje drugačnosti ni bilo sprejeto, zato je moral svojo prvo zbirko izdati v samozaložbi.

Pesem Veliki črni bik je izšla v zbirki Požgana trava (kar kar ustreza poletni ‘požgani’ kraški pokrajini) in se kmalu uveljavila kot pomembna Zajčeva avtobiografska stvaritev. Iz pesmi veje starodavna obrednost, ki nas spominja na značilnosti prvobitnih ljudstev. Bik predstavlja močno, trmasto, podivjano žival. Pooseblja moč in energijo. Bik se znajde v samoti, vse je prazno, kot tudi njegov odmev. Rjove v vesolje, a odgovora ni, vse, kar je, je samota – človek je osamljen. Vse je nesmiselno, ostajaš sam. Bikovo rjovenje se stopnjuje. Zajc pravi, naj raje umolkne, saj ga čaka mesar – smrt. Veliki črni bik s svojim odmevom odgovarja le sam sebi, sredi praznega, gluhega prostora, vsa njegova moč je absurdna. Izničenje te moči prihaja od zunaj.

Je simbolistična in ekspresionistična pesem (sonce – simbol smrti; bik – simbol nemočnega človeka; bikov glas – pesnikov glas) …

Morda je Dane Zajc pred skoraj 60 leti vizionarsko napovedal, kako se na vzhodu pripravlja ‘mesarjenje’, a v mojem času so mnoge vojne na tem področju (žal) običajna praksa človeštva. A sem se motila. Nekaj mesecev po tem razmišljanju se je izkazalo, da se je dogajanje na vzhodu prestavilo v še višjo prestavo.

Napad Hamasa v Izraelu me iskreno ‘povedano’/napisano pravzaprav sploh ni presenetil. Že pred časom sem slovenščino učila Palestinca, ki je izraelski zapor doživel kot 11-letni deček. Ta mi je na svojem telefonu pokazal posnetek, kako oboroženi izraelski vojaki nadzorujejo njegovo družino. Ta je obirala oljke, nato pa so jim vojaki ves pridelek pobrali in odnesli. Upor je bil tako v mojih očeh (žal) pričakovan.

Dan terorističnega napada sem preživljala nedosegljiva v varnem zavetju doline reke Dragonje. Ko sem naslednji dan prebirala članke o grozotah, ki so se odvijale na festivalu v bližini Gaze, me je še bolj presenetilo dejstvo, da sem v istem času doživljala nekoliko drugačno okupacijo s strani nekdanjega ruskega vojaka. Ker je bila moja babica Ukrajinka, se mi je zdelo to prav pomenljivo naključje. A sila tu ni bila potrebna, vse se je odvilo tako, da so bile ‘moje meje’ ohranjene brez nasilja. Po nekajminutnem zrenju iz oči v oči so iz njegovih pritekle solze, iz ust pa nešteto: Oprosti, oprosti, oprosti … Baje sem bila prva oseba, ki je naredila nekaj podobnega – pogledala in videla njegovo dušo …

Ušesa Istre – Zmajevo gnezdo – Spodmoli Veli Badin

Eden izmed ‘šepetov prihodnosti’ se je odvijal pod Spodmoli Veli Badin na meji s Hrvaško. Po slabi uri hoje od cerkvice sv. Kirina po grebenu Kraškega roba se pride do stene, ki spominjajo na velika slonova ušesa. Ko sem bila tukaj prvič, sem jih vprašala, kaj poslušajo, in presenečeno zaznala misel: ”Kras bo gorel”. Seveda sem morebitno nesrečo zavrnila, češ ‘samo domišljam si’. Veliki požari lahko divjajo drugod po svetu, katastrofe pa se ‘ne dogajajo doma’ …

Uresničilo se je 2 leti kasneje. A tako kot med covidom je tudi tokrat vesolje zame poskrbelo zelo lepo. Prvi dan požara sem odpotovala na Maldive, kjer me je ves naslednji teden, medtem ko je pol Slovenije meditiralo za dež, izdatno zalivalo. Vrnila sem se, ko je bil požar že ukročen, po 22ih urah spanja pa sem se prebudila v nevihto – prvi dež po izbruhu požara -, ki je dokončno pogasila pogorišče in pregnala ostanke dimne zavese nad Obalo.

Da verjetno ne gre za naključje in človek lahko zaznava prihodnost, me je spreletelo ob naslednjem obisku Zmajevega gnezda v družbi Srbkinje, ki je slovenske ljudske pravljice prevedla v srbščino. Tja sem jo odpeljala, da jih prebereva na meji s Hrvaško, s pogledom na mejni prehod (Sočerga).

Povedala sem ji o ‘namigu’ glede požara, potem pa igrivo vprašala: In kaj mi ušesa poslušate danes? Isti trenutek je skozi oblake posijalo sonce, kar je opazila tudi Ana, in je nasmejalo obe, moje misli pa usmerilo k mojemu ‘sončku’ – pokojnemu zlatemu prinašalcu, ki sem ga še vedno močno pogrešala.

Čez mesec dni se je skotila in v sanjah napovedala Tara ter se mi pridružila čez štiri mesece …

Pot po Kraškem robu: Socerb-Varda-Črni Kal-Osp-Socerb

S Taro sva začeli Kras obiskovati redno, vsak teden, včasih tudi večkrat. Eden lepših izletov je pot P3, ki sva jo začeli na Socerbu in najtežji del (vzpon nazaj proti gradu) prihranili za zaključek. Tu je poleg prelepih razgledov na Tržaški zaliv mojo pozornost pritegnil viadukt Črni Kal, ki sem ga lahko opazovala z več različnih kotov in se pod njim tudi sprehodila. Most med Krasom in Istro, med ‘celino in obalo’- kot pravijo Primorci. Spraševala sem se, kaj mi sporoča, in odgovor dobila v obliki citata:

Poezija niso le sanje in vizija; poezija je okostje arhitekture naših življenj. Postavlja temelje za prihodnost sprememb, most čez naše strahove pred tem, kar še ni bilo. – Audre Lorde

In česa ‘še ni bilo’? Kdo/kaj je arhitekt življenja? Kaj tvori okostje naših življenj?

Cerkev Marije Snežne, Črnotiče

O razlogih za postavitev cerkve na Gradišcah, ki je dolgo predstavljala cilj božje poti, kroži več legend. Do nje vodi simpatična pešpot. Stoji pa na območju prazgodovinskega gradišča, o katerih Pogačnik pravi naslednje:

“Kamniti nasipi kraških svetišč so medij za sporazumevanje med človeškim rodom in božanskim jedrom Zemlje. Arheološka znanost jih danes razlaga kot utrjena gradišča iz železne dobe Takšne interpretacije zavračam na osnovi svojih videnj. Če so bili nasipi pozneje res predelani v gradišča, je šlo za sekundarno rabo ali celo zlorabo starih svetiščnih okolišev.

Gigantske, navadno v krogih naložene, grmade kamenja delujejo s svojo mineralno sestavo kot magneti. Na kraško površje potegnejo lastnosti vode ki se preliva globoko spodaj v podzemnih rovih. Tako nastanejo na površju nevidni vodni tokovi, ki omogočajo plodnost kraške dežele.

S pomočjo kamnitih nasipov je človeški rod na Krasu sodeloval pri postopkih ustvarjanja in stalnega obnavljanja sveta. Zgrajena so bila za časa kultur, ki so še razumele, da življenje na zemeljskem površju ni samoumevna stvar, temveč dar iz srca Zemlje in jedra Vesolja. Za njegov trajnostni obstoj je potrebno obnavljati lastno povezanost z izvori življenja in povezanost domače skupnosti z vsemi drugimi bitji, vidnimi in nevidnimi, s katerimi si delimo čudež bivanja na modrem planetu …” (Slovenija čudežna, str. 95)

Tukaj sem se vprašala, zakaj me tako vleče na kraje, kjer so najprej častili Zemljo, nato pa Boga – najprej žensko, nato moško energijo.

Morebitni odgovor: Prihodnost prinaša sprejemanje, videnost, slišanost, cenjenje, spoštovanje in povezavo obeh, tako boginje – telesa, ki nas povezuje z materjo Zemljo, kot tudi boga – uma, ki nas povezuje z očetom Vesoljem. Pot ali most med njima pa vodi skozi srce …