Kako je ‘ratala’ jama Vilenica
Pripovedka, kako je nastala jama Vilenica, pripoveduje o deklici, ki je pasla živino. Čez dan je rada sedela v senci, kjer jo je velikokrat premamil spanec. Ponoči je namreč pazila na mlajšega bratca. Ker ni bila pazljiva, ji je živina večkrat ušla. Nekega dne pa je med iskanjem krav naenkrat zagledala pred sabo veliko jamo. Stopila je bližje, kajti privabili sta jo svetla luč ter prelepa glasba. Prišla je v jamo in zagledala mladenke, oblečene v same čipke, ki so plesale v krogu. Deklica je bila začudena in presenečena. Najlepša mladenka je stopila k deklici ter ji obljubila, da se ji bodo izpolnile tri želje, ki si jih bo zaželela. Edina želja deklice je bila izvedeti, kdo so in od kod so te mladenke. Povedale so ji, da so vile rojenice, ki napovejo novorojencem življenje. Naročile so ji, naj ljudem oznani, da se ta jama imenuje Vilenica.
Spletna stran jame pravljično razlago dopolnjuje z zgodovinskimi podatki o jami, obiskani že v mlajši prazgodovini. O tem pričajo bakrenodobne keramične najdbe, a njen namen v tem obdobju ni povsem jasen.
Prvo turistično jamo na svetu so obiskovalci začeli obiskovati leta 1633 in do sredine 19. stoletja je veljala za najlepšo in najbolj obiskano jamo matičnega Krasa. Zaradi neposredne železniške povezave do Postojne in odkritij v Postojnski jami pa je Vilenica začela toniti v pozabo.
Šele, ko je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana, katere člani so z več tisoč urami prostovoljnega dela v jami in njeni okolici nadomestili in popravili stopnice, uredili jamsko pot ter jo zavarovali …, je bila leta 1963 vnovič odprta za obiskovalce.
Od leta 1986 v jami poteka podelitev Mednarodne literarne nagrade Vilenica, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeli avtorju iz Srednje Evrope za dosežke na področju literarnega ustvarjanja.
Člani društva so uredili tudi prostor pred jamo, kjer stoji jamarski dom z rastavo slik, zanimivostmi iz jame in starodobno jamarsko opremo.
Zdravilo, ki prihaja iz podzemlja
Mene so najprej pritegnile skulpture Marka Pogačnika pred vhodom. Ta je tu postavil kamne iz lipiškega kamnoloma, na katerih so vklesani kozmogrami in kineziogrami, ki predstavljajo povezanost človeka s podzemnim svetom. Mimo jame poteka tudi Zmajeva črta (pozitivna energijska črta).
Pogačnik o Vilenici v svoji knjigi Slovenija čudežna trdi, da v Lipici obstajajo številne vrtače, katerih zdravilna moč ne prihaja z neba, temveč iz podzemlja:
“Pravljično izročilo Vilenico pojmuje kot dom vilinskega ljudstva. Tako spoznamo podzemlje Lipice kot domovanje visoko razvitih elementarnih bitij, ki jim pravimo vilinska. Vilinska bitja so hčere in sinovi Gaje, posvečeni utelešenju posameznih lastnosti duše Zemlje na površju, v atmosferi in v podzemlju planetarnega telesa. Lipica je kraj, kjer so, glede na moč energijskega vrtinca in ob navzočnosti belih (krilatih) konj, bitja vilinskega sveta posebej intenzivno navzoča – žal danes predvsem v podzemlju.
Posamezne vrtače na tem področju je mogoče občutiti kot posode tistih lastnosti, ki jih vilinska bitja varujejo, pripravljena podeliti jih s človeškim rodom, če bi ta le hotel prisluhniti njihovi navzočnosti in sprejeti darove Nikrmane, Matere življenja.” (str. 100)
Vilenico sem prvič kot dijakinja obiskala med šolskim izletom, po desetletjih odsotnosti pa sem na to območje kot učiteljica med najino strokovno eksurzijo tja odpeljala svojo ukrajinsko-rusko tečajnico slovenščino. Po naravoslovno-etnološko obarvanem sprehodu skozi park Škocjanskih jam in prebiranju Svetega pisma v dolini Marije Lurške sva slovensko ljudsko pravljico Dolina kač prebrali nad jamo. Ta je med tednom zaprta za posamezne obiskovalce.
Ker sem iz arhaične slovenščine v sodobno prevajala skoraj vsak tretji stavek, se je tu – nad jamo, na Zmajevi črti, med Pogačnikovimi skulpturami in v senci dreves -, porodila ideja, da bi v sodobno slovenščino povzela še več pravljic in jih predstavila svojim tečajnikom. Ideja, ki se je med inštrukcijami slovenščine z medicinsko sestro iz Srbije na plaži Debelega rtiča razrasla v idejo o knjižici s prevodi treh slovenskih ljudskih pravljic v srbščino, ukrajinščino in ruščino. Njen namen: naj vsaj v tej knjigi jeziki – kot izrazi človeške notranjosti – nosijo energijo harmonije, enakopravnosti in enakovrednosti, pa tudi uvid, da smo vsi del enake vsebine, pa čeprav vsak na svojem delu strani.
Idejo je posvojila tudi albansko govoreča tečajnica slovenščine iz Makedonije in pravljice z namenom darila za svoje vnuke prevedla v albanščino. Kasneje se je ‘pravljičnemu gibanju’ 🙂 pridružila še Malezijka, ki jo je v Slovenijo z vzhodne strani Zemlje privedla ljubezen, in jih prevedla v angleščino. Da bodo v kratkem zaživele tudi v španščini, pa se je zavzela z zahodne strani Zemlje v Slovenijo poročena in priseljena Kolumbijka.
S Srbkinjo sva se (po že opravljenem izpitu iz slovenščine na ravni B2, s katerim je dokazala, kako daleč se da priti s tem jezikom v letu in pol) spustili tudi v notranjost Vilenice. Bili sva očarani nad mnogimi kapniki in atmosfero v jami …
V jamo sva se podali v nedeljo popoldan, pred tem opozorjeni na množično reševanje ponesrečene jamarke, ki se je takrat odvijalo v bližini Cerknice. Tej je med raziskovanjem nove jame padel kamen prebil čelado in jo hudo poškodoval, pri reševanju pa je sodelovalo več kot 100 reševalcev in pripadnikov različnih služb.
Verjetno ni bilo naključje, da sva se v globino podali ravno med reševanjem ponesrečenke, sama pa sem bila še rahlo prehlajena. Morebitnega udarca se nisem bala, v jamo sem namesto s strahom vstopila s spoštovanjem, zaupanjem, občudovanjem, radovednostjo in ljubeznijo. A priznam misel, da bližnje srečanje s kakšnim stalaktitom, ki bi razsvetlil mladega Dolenjca – ta je med ogledom izrazil željo, da bi nekaj kapnikov odžagal, iz njih nekaj naredil in ta izdelek nato prodal -, njegovi ‘podjetni’ glavi ne bi škodilo. Uničevanje in izkoriščanje naravnih čudes za potrošniško dobičkonosne namene ne sodi v svet prihodnosti. Za rojstvo tega pa imamo očitno veliko in vso potrebno pomoč …
