Slovenski del Krasa leži v jugozahodnem delu Slovenije in se razteza med mejo z Italijo, Vipavsko dolino in Brkini. Glavno mesto Krasa na slovenski strani meje je Sežana, imenovana tudi kraška metropola, v njeni bližini pa stoji ena najstarejših kobilarn na svetu – Lipica.
Čudežni Kras
Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna, iz katere prihaja del sledečih podatkov, Kras omenja kot krajinsko svetišče, ki se začne členiti na severnem delu Kraške planote nad Vipavsko dolino, kjer leži center njegovega vdiha. Osredinjen je na piramidalnem griču, okrog katerega se je razvilo mestece Štanjel, središče življenjskega obilja pa predstavlja območje kobilarne Lipica. Štanjel, Lipica in Socerb ležijo na Beli osi, ki teče od Triglava do rta Kamenjaka.
Kras je visoka apnenčasta planota brez površinskega potoka, reke ali jezera. Ker je apnenec porozen, vsa voda takoj odteče v podzemlje, izjemo predstavljajo zgolj plitva zajetja, namenjena napajanju živine, imenovani kali.
Voda kot nosilka življenja se pojavlja izključno v trebuhu Zemlje, kar je povzročilo, da so davne kulture Kras dojemale kot obsežno krajinsko svetišče Boginje device – kot jajce, pri katerem je zarodek skrit v trdni lupini apnenca. “Če človek obišče Kras, dejansko hodi po lupini jajca, medtem ko življenjska moč še vsa v svoji celoti utripa globoko spodaj v kraški notranjosti. Kar se preteka po podzemnih vodah Krasa, je življenje pred življenjem …” (str. 92)
Da je Kras presenetljivo rodovitna dežela, gre zasluga svetiščem v obliki nagrmadenega kamenja ali krožnih nasipov, kot so vidni v Debeli griži pri Volčjem gradu, v Gradišču pri Črnotičah ali pri Svetem Mihaelu pri Kazljah. So medij za sporazumevanje med človeškim rodom in božanskim jedrom Zemlje ter s svojo mineralno sestavo delujejo kot magneti, ki na površje potegnejo lastnosti vode, prelivajoče se v podzemnih rovih. Gradišča so bila zgrajena v času kultur, ki so še razumele, da je življenje na zemeljskem površju dar srca Zemlje in jedra Vesolja, ne pa samoumevna stvar.
Lipica in lipicanci
Lipica stoji na točki, kjer se srečata in se medsebojno oplodita vodni impulz Mediterana in ognjeni impulz Alp. “Moč Lipice je v tem, da predstavlja kraj poroke med vodo in ognjem.” (str. 97)
Poleg belih konj Lipico odlikujejo tudi dragoceni hrasti, ki so jih zasadili v 16. stoletju in rastejo še danes. “Vsak od lipiških hrastov predstavlja steber svetišča, povezujočega znamenito kraško podzemlje z zvezdnimi konstelacijami na nebu. Vsak hrast je podoben dvojnemu lijaku, po katerem se pretakajo sile in znanja med Zemljo in Vesoljem.” (str. 97) A te sile, ki se skozi drevesa pretakajo med nebom in zemljo, bi lahko tekle mimo nas in telesa Slovenije, če ne bi bilo belih konj, ki tam bivajo kot nepogrešljivi člen prostora.
Lipiški konji so potrebni za ohranjanje vitalnosti in umske sposobnosti slovenskega prostora. Z nasadom hrastov sodelujejo pri vzdrževanju energijskih membran, s pomočjo katerih se ples vode in ognja prevaja v horizontalne pretoke življenja in ustvarjanja. Hrasti vzdržujejo vertikalo, okrog katere se vrtinec vije v višino in globino, konji pa skrbijo za prevajanje njegovih sil v kulturne plasti dežele. “Lipica je zgled sijajnega sodelovanja med rastlinskim in živalskim kraljestvom ter pokrajino.” (str. 99)
Kobile povržejo temnodlaka žrebeta, ki v nekaj letih odrastejo in se preobrazijo v vilinsko bele konje. Pogačnik na podlagi očitnega sorodstva s preobrazbami iz alkimije, v kateri črni fazi sledi preobrazba in razcet ‘kamna modrosti’, trdi, da so lipiški konji sorodniki vilinskega sveta.
A njihova življenjska pot ni nič kaj lahka. Skozi stoletja jih je človek podrejal svoji volji in kapricam, tako da je vpliv njegovega individualnega elementarnega bitja izrinil na rob konjeve sfere zavesti, pod zadnje noge.
“Če za trenutek odgrnem projekcijo človeške volje, omogočim, da se elementarno bitje nemudoma razporedi po celotnem telesu žrebca. Takrat konj dobi krila kot Pegaz – mitološki spomin na pravzorec svobodnega konja. Lahko tudi vidim, da so lipicanci ves čas telepatsko povezani med seboj v nerazdružljivo družino. Hkrati pa je vsak individualno v stiku s pravzorcem svoje vrste. Vsak je kobila ali žrebec zase.” (str. 99)
Lipicanec se je prav posebno dotaknil tudi mene. Najprej je v tednih prizemljevanja po obredno popiti čaši ayahuasce na Nizozemskem v moje življenje na začetku leta 2019 stopil skozi kratko zgodbico, ki je želela biti napisana preko mojih rok. V njej pobegne iz najstarejše evropske kobilarne in se po treh dneh potepanja znajde v vilinski jami (Vilenici, o kateri bo govora v naslednjem blogu). Tam mu vile razodenejo različne nivoje bivanja …
Od takrat naprej sem nekaj let Kras obiskovala praktično vsak vikend, Lipico pa vsaj enkrat na mesec. Med koncertom z gongi, naslonjena ob deblo mogočnega drevesa, sem prišla do presenetljivega odkritja, da je nežna vztrajnost / vztrajna nežnost prav tako močna in učinkovita kot udarna odločnost / odločna udarnost. Če ne še bolj …
Uživala sem med sprehajanjem po Dolini Marije Lurške v okolici kobilarne in gozdni učni poti Josefa Ressla.
V letih 1848-1875 je kobilarno Lipica vodil Karel Grunn. Ta se je močno bolan za tuberkulozo zatekel po zdravje v vrtačo v bližini in tam preživljal svoje dneve, dokler ni ozdravel. V zahvalo je dal postaviti kapelo, vklesano v naravno steno, kip Matere Božje pa prevaja blagoslov za celoten prostor. Vso dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Tako je postala dolina manjše kraške vrtače malo svetišče, cerkev na prostem, v njej pa so se vrstile številne čudežne ozdravitve. Vse do II. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali v ta kraj.
Pogačnik trdi, da je precej obtežena z nepredelanimi človeškimi nadlogami, a v Lipici obstajajo še mnoge druge vrtače, katerih zdravilna moč ne prihaja z neba, ampak iz podzemlja.
Zanimiv sprehod v okolici nudi gozdna učna pot Josefa Ressla, ki skozi gozd vodi do italijanske meje in še dlje. Josef Ressel se je v prvi polovici 19. stoletja, ko je France Prešeren budil narodno zavest, posvečal pionirskemu pogozdovanju kraških goličav. Vedel je, da za gole kamnite pašnike niso krivi Benečani, ampak preživetvena nuja domačinov, ki so od železne dobe dalje s pretirano sečnjo in pašo zdesetkali gozd – varuha življenjskega okolja rastlin, živali in ljudi …
Konji
Na obisk ene lipiške kobilarne sem odpeljala tudi skupino tečajnic slovenščine …
A me je nacionalni ponos hitro minil, ko smo izvedele, kako se s temi prelepimi konji ravna. Na videz sicer popolno, imajo obilo prostora, skrbno oskrbo, pozornost sicer v obliki dresure – trde španske šole, ki je zmotila Pogačnika -, mene pa je presenetilo in razžalostilo nekaj drugega. Dragoceni kobile in žrebci so z namenom varnosti med seboj namreč zgodaj ločeni. Tudi osemenjevanje poteka umetno, tako da žrebec naskoči umetno kobilo – ki je brez glave, kajti za akt ta pač ni potrebna.
Kako razložiti 7-letnemu fantiču, kaj je ta naprava oz. čemu služi? “Ah, pozabi, nekaj žalostnega,” se je na zastavljeno vprašanje glasil odgovor bosanske matere.
Prav tako me je zmotilo, da so kobile naučene, da se odzivajo na zvok oz. pok biča, ko so pozvane, da svojo čredo s pašnikov pripeljejo nazaj v kobilarno. Glede na moje prepričanje, da z živalmi (in vso naravo) na nekem nivoju ravnamo tako kot sami s sabo in drugimi ljudmi, to Slovencev ne kaže ravno v privlačni luči …
A sama s konji nekih pravih lastnih izkušenj nimam, da bi lahko sodila, kaj potrebujejo za izpolnjujoče življenje, je pa razmišljanje o njih dodobra razburkalo moje čustveno stanje in terjalo kar nekaj neprespanih noči.
Za protiutež je do mene najprej prišel posnetek iz največje zasebne kobilarne lipicancev v Sloveniji in Evropi – Kobilarna Hosta -, za katero sem izvedela šele po vrnitvi na Dolenjsko – med pisanjem tega bloga. Ta se naha v bližnjem Šentjerneju. Moje srce pa je zaigralo ob preprostem valjanju po tleh in posnetku sprehoda s konjem skozi bujen gozd – a na lastnih nogah -, med katerim sta skrbnik in njegova kobila naletela na ptičico in jo umaknila s poti …
Nadalje sem si vnovič pogledala nagrajen dokumentarni film, ki se me je dotaknil že pred leti. Herd – a spiritual journey predstavlja pokrajino z zmajevo energijo, živali pa kot višja bitja, ki pomagajo ljudem prebroditi in transformirati travmatične dogodke …
Prijetno spoznanje, da krotenje konj, potrebno za užitke jahanja, ne potrebuje nasilnega ubijanja njihovega duha, pa je prišlo iz oddaje Horses: our hearts still beat as one.
