Poletje 2025 se je odvijalo v znamenju hrvaške Istre. Nastanjeni v Novigradu sva s Taro v zgodnjih jutranjih urah raziskovali obalno mestece ali pa hodili na izlete po okoliških krajih.
Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna Istro vidi kot drevo življenja. Tako pravi: “Čutim in vem, da sredi Tržaškega zaliva utripa eden od energijskih centrov v ‘glavi’ Jadranskega morja. Njegov vpliv so različne kulture prevedle v vrednote Ogleja, Devina, Kopra, Strunjana in Pirana. Čičarija na drugi strani debla je prav nasprotna: prvinska, skoraj nenaseljena pokrajina. Je neke vrste vrste skladišče prvobitnih sil Gaje, od koder se napaja življenjskoenergijski organizem Istre …”
NOVIGRAD
Novigrad (Cittanova) je v času preseljevanja narodov nastal na zahodni obali Istrskega polotoka – na majhnem otoku med Umagom in Porečem. Otoček, na katerem je nastal (podobno kot Izola in Koper), so v 18. stoletju povezali s kopnim.
Pogačnik trdi, da je Novigrad pravzaprav ‘Nova Ljubljana’, kajti zgradili so ga prebivalci Emone, ko je bilo njihovo izvirno mesto ob Ljubljanskem barju razdejano. “Nekdanji otok je sveti kraj Gaje, Matere življenja. Njegova energijska struktura, osredinjena na kraju današnje postavitve Cerkve sv. Pelagija, je podobna rozeti. Krožno se širi čez nekdanji otok in deluje kot oko Gaje. Je eden tistih redkih krajev, skozi katere se Mati Zemlja lahko razgleduje po svojem stvarstvu na površini planeta in zaznava, kako življenje teče – ali pa se morda zatika. Na srečo je okrog cerkve nekaj majhnih parkov, ki očesu Gaje še danes omogočajo razgled.“
S Taro sva večino jutranjih uric preživeli med sprehajanjem po lepem parku Janeza Ziherla, žejo potešili v pasjem parku ter pot nadaljevali do pasje plaže na polotoku Pineta. Ta se nahaja malce naprej od kampa Kastanija, kjer naj bi se snemala serija Skrito v raju (ki je sicer nisem spremljala), kot sem naključno izvedela ob koncu poletja. Zakaj je apartmajsko naselje Oaza mira, mimo katerega sva hodili tri tedne skoraj vsako jutro, tako mirno oziroma prazno, sem prav tako izvedela šele proti koncu bivanja. Upam, da so nesrečni najemniki svoj denar dobili nazaj, kajti naselje je do konca poletja zaradi nerazrešenega lastninskega spora očitno ostalo prazno.
Področje ob morju z oljčniki, vinogradi in borovci me je močno spominjalo na Debeli rtič, le da je precej večje in lažje dosegljivo. Pa tudi parkiranje ob pasji plaži in baru Dogs dream beach & bar je (zaenkrat) še brezplačno. Nisem pa prepričana, da je bar tako sanjski kot namiguje njegovo ime, kajti mokrim psom je vstop na teraso prepovedan, zato sva se v korist plavanja in skakanja po vodi s psičko pasjemu sladoledu in kavi odpovedali.
Nekajkrat sva se sprehodili tudi po vzhodnem delu mesta, kjer kraljuje velik hotel s teniškimi igrišči in urejeno infrastrukturo, tudi plažo za pse, a naju urejeno vzdušje ni pritegnilo, da bi se tja večkrat vrnili. Izjemo sva naredili s centrom, kjer ozke uličice vodijo do velike Cerkve sv. Pelagija, ter skozi oči Gaje opazovali, kako poteka in kaj življenje na površini planeta potrebuje. To se je razkrilo ob koncu poletja, a do takrat sva obiskali še nekaj istrskih mestec …
PAZIN
Pazin je eno najpomembnejših zgodovinskih krajev Istre in ima povsem drugačen značaj kot obalna mesta. Območje je bilo poseljeno že v rimski dobi in predstavlja strateško točko na poti med obalo in nostranjostjo, a ni bil beneški. Grofija je spadala pod Sveto rimsko cesarstvo, kasneje pa je pripadla Habsburžanom.
Imel je veliko vlogo pri ohranjanju hrvaškega jezika, navdihnil pa je tudi številne popotnike in znanstvenike. Med bolj znanimi, ki se ju omenja v povezavi s Pazinsko jamo, sta Jules Verne in Dante Aligheiri.
Francoski pisatelj je Pazin opisal v romanu Mathias Sandorf ter ga prikazal kot skrivnosten temačen mitski kraj:
Madžarski grof Mathias Sandorf in njegova sodelavca, ki so jih pred vojaškim sodiščem obsodili na smrt zaradi zarote proti avstro-ogrski monarhiji, so zaprti v srednjeveški utrdbi v Pazinu v Istri. Sandorfu uspe pobeg, pri čemer se spusti po pečini v brezno, nato pa ga deroča reka Pazinčica skozi istrsko podzemlje ponese do Limskega kanala in Rovinja …
Verne je s svojim pisanjem pustil velik pečat na mestu. Tako pravi wikipedija:
Grof Mathias Sandorf se je nahajal v Pazinu 26. junija 1867. V spomin na ta literarni datum se je leta 1998 odvil prvi dan Julesa Verna, ki se od takrat dogaja vsako leto ob koncu junija. Istega leta je bil ustanovljen tudi Klub Julesa Verna z namenom združevanja ljubiteljev Vernove literature, prav tako pa poskuša popularizirati branje, prevajanje in izdajanje njegovih knjig. Hkrati organizira Dneve Julesa Verna, Festival fantastične književnosti in podobne aktivnosti, mesto Pazin pa predstavljajo kot mesto Julesa Verna. Med letoma 1989 in 1990 je tu delovalo amatersko gledališče Mathias Sandorf, ob gradu pa je še danes tudi Ulica Julesa Verna.
Italijanski pesnik Dante Alighieri se v svojem opisu pekla v Božanski komediji presenetljivo približuje značilnostim Pazinske jame: ogromen kraški prepad, reka, ki ponikne v temo, grad, ki stoji nad breznom, občutek globine, nevarnosti, neznanega. Pazinska jama naj bi bila ena najboljših realnih ponazoritev, kaj naj bi si Dante predstavljal.
Pazinska jama oziroma ponor Pazinščice je ena prvih sistematično raziskanih kraških jam, ključna za razvij speleologije in hidrologije krasa. Jama je z zakonom zaščitena. Vhod vanjo je pod 200 metrov visoko skalo, njena notranjost pa skriva dve, med seboj povezani, jezeri – Martelovo in Mitrovo jezero. Nekoč je Pazinčica tekla po površini mimo Berema in Dvigrada vse do morja in ustvarila Limsko drago. Pazinski ponor je z zakonom zaščiten in razglašen za zelo pomembno pokrajino, ki obsega kanjon in ponor Pazinčice, dolžine okrog 500 metrov in globine okrog 100 metrov, ter naravno Pazinsko jamo, ki je globoka 270 metrov.
Po jutranji kavi, spiti v simpatičnem središču mesta, je sledil sprehod po pešpoti: Pohodniška učna pot »Pazinska jama«. Ta je dolga 1100 metrov in se začne pod kaštelom pri Vršiškem mostu. Pot se spusti v kanjon Pazinčice, vodi skozi gozd do razgledne točke »Piramida«, od koder si lahko ogledamo vhod v podzemlje Pazinske jame. Ogled je samostojen, brez vodnika, pot pa je opremljena z večjezičnimi tablami, ki ponujajo dodatne razlage o kraškem pojavu, hidrografiji, rastlinskem svetu brezna, legendah, raziskovanju in pogumnih raziskovalcih. Učna pot se konča na parkirišču za hotelom Lovac, nato pa se po robu pečine vrne vse do Vršiškega mostu.
Za raziskovanje same jame bi morala baje rezervirati ogled, na kar pa me je opozorila šele prodajalka vstopnic ob vstopu na učno pot. Dobre pol ure, preživete ob jami, so ves čas spremljali zvoki zip lina nad nami, visoko nad prepadom.
BERAM
Nedaleč stran od Pazina naj bi se po Pogačniku nahajalo energijsko središče Istre: Beram. “Grič, na katerem stoji to srednjeveško mestece, lahko imenujemo sončni pletež Istre. Od tam sonce Istre širi svoje subtilne žarke čez deželo. Energijski potencial griča dopolnjuje bližnja Cerkvica sv. Marije na Škrilinah, sestra naših Hrastovelj … Ta je primer reinkarnacije nekega svetega kraja. Na videz normalna srednjeveška stavba. Globlji pogled pa odkriva, da v njenem ozadju stoji tempelj z značilnim trikotnim zatrepom in stebriščnim pročeljem iz belega marmorja. Kraj s tem razodeva svojo starost, ki sega prek horizonta našega sočasnega prostora in časa, daleč nazaj, po občutku sodeč v dobo Atlantide.”
Berem je eno najstarejših ves čas naseljenih krajev v Istri, naseljen je bil že v železni dobi. Bil je tudi eden najpomembnejših centrov srednjeveške glagoljaške pismenosti. O tem pričajo tudi ureznine na zidovih cerkvice na Škrilinah.
Žal je bila cerkvica zaprta, sem pa od kmeta, sedečega pred njo, nakupila nekaj domačih istrskih izdelkov, ki me bodo ‘razsvetljevali’ v tej zimski noči – med drugim domače olivno olje. Sledilo je kosilo v edini konobi v mestecu, kjer so bile ob 11.00, ko se je restavracija odprla, zasedene ali rezervirane že skoraj vse mize na terasi s prelepim razgledom na zeleno Istro.
DVIGRAD
Zgodaj zjutraj 8. 8. (vrhunec portala Levjih vrat) sva se s Taro najprej odpeljali do srednjeveških mestnih ruševin – do Dvigrada.
Dvigrad se nahaja v notranjosti Istre, blizu mesta Kanfar, približno 20 kilometrov jugozahodno od Pazina, v Limski dragi (kraški dolini, podaljšku Limskega kanala). Ime Dvigrad naj bi nastalo zaradi dveh gradov v mestu, ki pa sta danes v ruševinah.
Lokacija je bila poseljena že v prazgodovini, prvič je bilo mestece omenjeno v 9. stoletju. Pomembna najdba, ki sega v čas vladavine Rimskega imperija na tem področju, je žrtvenik avtohtonemu istrskemu božanstvu Eja, ki nakazuje na svojevrstno sožitje med staroselci in Rimljani. V srednjem veku je predstavljalo pomembno strateško središče. V 17. stoletju so prebivalci zaradi bolezni, vojn in težav z vodo mestece dokončno zapustili. Ruševine so danes eden najbolj ohranjenih srednjeveških kompleksov v Istri, v njihovem zavetju pa med avgustom in oktobrom poteka Festival srednjeveške glasbe.
Pogačnik o Dvigradu pravi naslednje:
“Pred vhodom v Dvigrad so vilinska bitja v davnini postavila megalitsko znamenje: skalna stena, podobna velikanovi roki, z razprtimi prsti sega iz podzemlja proti zvezdnemu nebu. Ruševine pripovedujejo o Dvigradu kot o vhodu v kraljestvo elementarnih bitij Zemlje – t. i. škratov. Ljudem so dovolili, da se naselijo ob vhodu v podzemlje in intenziven pretok sil med podzemljem in Vesoljem pretapljajo v posvetne dobrine. Ko pa so ljudje začeli dobroto elementarnih bitij izkoriščati v sebične namene, so škratje mesto vklenili v dih podzemlja, tako da je življenje odteklo. Od mesta so ostale zgolj veličastne kosti.”
Sončno jutro portala 8. 8. sem izkoristila za precej nenavaden in v samotni jutranji tišini kar malček strašljiv sprehod med ruševinami. V največjem prostoru pa sem se nevidnim bitjem opravičila za človeško sebičnost in ignoriranje starodavnih dogovorov. Naj omenim, da me je med tem ‘stresala zima’ po celem telesu, čeprav so se temperature že začele dvigovati proti 30 (mrazi pa me tudi med tem pisanjem, kar kaže na močne energijske pretoke) …
LIMSKI KANAL
Sledila je najprej kratka pot, med katero me je namesto do Romualdove jame v Limskem kanalu google navigacija privedla do Samostana Sveti Mihovil nad Limom. Očitno je to eden najpomembnejših samostanskih sklopov v Istri, v začetku nastanjen z benediktinci, v njem pa najdemo tudi zgodnje krščansko cerkvico Svete Marije iz 6. stoletja. V bližnjem gozdu sva s psičko naleteli na Stezo vode, ki naju je po slabi uri večinoma pohajkovanja v senci dreves pripeljala do osamljene plažice – Kloštar beach. Česar sem bila bolj vesela kot turistično množično obiskane ‘Piratske špilje’, kajti samota je omogočila svobodo, da sem lahko odvrgla vsa oblačila in v osvežujoči morski vodi plavala gola. Toliko o meniški plaži … 😀
O Limskem kanalu Pogačnik piše: “Drevo Istre bi mirno rastlo proti vršičku v obliki rta Kamenjaka, če ne bi bila pokrajina na sredini skoraj prepolovljena z Limskim fjordom. Najprej poteka v obliki podolžnega vodnega zaliva v smeri zahod-vzhod, potem pa se v obliki suhega kanala obrne proti severu in se izteče v peklenskem breznu na robu Pazina. Z Limskim fjordom smo se znašli na pragu istrske skrivnosti. Poleg horizontalno raztezajoče se valovite pokrajine pozna Istra še eno razsežnost, razkrito skozi kanal Limskega fjorda. Od tam se širi proti severu podzemlje Istre, bogato z mitičnimi bitji vilinske in škratovske narave. Če želite doživeti energijsko podzemlje Istre, so najboljša možnost kraji vzdolž opisanega zemeljskega preloma …”
Kje se zatika?
No, to sem storila, naslednji načrt spoznavanja čudežne Istre je vključeval Poreč, kjer pa se je vse skupaj ‘zataknilo’. Protestirati je začel moj avto (oziroma najprej njegovo desno okno) in začela se je dvomesečna agonija kvarjenja različnih delov, iskanja, čakanja in popravljanja … Tako mi je zmanjkalo volje in energije, da bi obiskala megalistki krog na Mordelah (ali hrvaški Stonehenge), ki skrbi za stik s svetom prednikov in zanamcev, poslušala edinstveno mešanico hrvaškega-slovenskega-furlanijskega narečja v Čičariji, se spoznavala z mogočnim zmajevim hrbtom gore Učka …
Avto sem z nedelujočo (drugače premikajočo) streho nazaj dobila šele oktobra, medtem pa se dva meseca ukvarjala z očitno nerazčiščenimi toksičnimi odnosi iz preteklosti. Medtem sem na facebooku ves čas prejemala objave o patoloških narcisih. Nekoč sem ravno poslušala, kako prepoznati takšnega človeka, ko se je na ekranu pojavilo sporočilo, v katerem bi lahko sproti delala kljukice ravnokar slišanega. A sem se ves čas zavedala, da bi krivdo za vse sicer bilo najlažje zvaliti na nekoga drugega, v tem primeru na moški svet, a stvari imajo svoje ozadje, globoke korenine … in svoje namene …
Da bo treba vzpostaviti meje, je najbolj jasno pokazala Tara. Ta se je nehala umikati ali podrejati agresivnim psom in je udarila nazaj. Konkretno. Nad njeno silno močjo, hitrostjo, osredotočenostjo, neprizanesljivostjo, vztrajnostjo, nepopustljivostjo … sem bila … zgrožena. Na srečo je bila hrvaška psica, ki se ji je predtem Tara umikala 2 meseca, tokrat pa kršenja pravil igre ni več ‘požrla’, približno enake velikosti in prav tako kosmata, da ni prišlo do prelivanja krvi. Taro pa sva s skupnimi močmi z nje zvlekla oba skrbnika. Starejši gospod, s katerim sva predtem pogosto klepetala v parku (ki pa po 30-ih letih bivanja v Istri še ni obiskal Pazina), je sicer videl, kdo je začel ravs, in še vedno trdil, da sta prijateljici, a takšnega prijateljstva ne želim … Tudi svoji psici ne želim izoliranosti (ločenosti in samote) od ostalih, kot je predlagala mimoidoča, ki je videla, v kaj se je prelevila igra, in je nekaj podobnega doživela tudi sama. Prav tako nisem poslušala ‘prijateljice’ iz otroštva, ki je kimala, češ da psu nikoli ne smeš zaupati. Morda sem v tistem obdobju res izgubila zaupanje vanjo, vase, v ljudi, pse, cel svet …, a stanje se je v sledečih mesecih popravilo.
Najprej je bilo treba razmisliti, kje se umikam ali podrejam sama. Zelo hitro je postalo zelo jasno, kako sem že nekaj časa deležna skoraj vsakodnevnega ‘svetovanja’, kaj naj mislim, kaj naj čutim, kaj naj delam, kako naj se obnašam, česa naj se bojim … moje izbire/čustva/razmišljanja pa nikoli niso prava oziroma ‘dovolj dobra’. Kar pa so le nadzor, soodvisnost in strah, zakrinkani v ‘skrb in ljubezen’. Ne bo šlo. Vem preveč (v znanju je moč) in vidim igrice v ozadju, ki človeku jemljejo suverenost in moč, samozavest in samospoštovanje, da postane voljna lutka ter preda svoje življenje …
Čudeže na področju čustev, ki v prvi vrsti vodijo naša življenja, dela Joe Hudson že z brezplačnimi posnetki, podkasti … na youtubu, kot je recimo ta. Ali pa Peter Crone prav tako z nešteto posnetki o njegovi verziji svobode …
Oktobra se je izkazalo, da je bilo zdravljenje na tem področju uspešno. A kaj sploh zdravljenje je? Občutenje in nato opuščanje potlačenih (‘neprijetnih’) občutkov. Očitno ne gre drugače, poskusila sem skoraj vse. 😀 Nič kaj prijetno, zelo boleče in hudo naporno. A ‘ubiti zgolj kurirja’ ni ravno pametno ali učinkovito …
Ko sem avto dobila nazaj, sem najprej še 3 tedne čakala na uradni servis, kjer naj bi pregledali streho in ugotovili vzrok nefunkcionalnosti. A tega niso storili. Avto naj bi bil prestar, dela preveč, nadomestni deli predragi …, da bi se jim splačalo pogledati, kaj in kako. V dobro jim lahko štejem, da so brezplačno odpravili vsaj nadležno piskanje, ki mi je skakalo po glavi: Roof maneuver is not complete! Ok! Sem razumela! 😀 Takoj po končanem obisku pri avtomehanikih sva se s Taro po mir in okrevanje še isti dan odpeljali na Brač in tam oboje tudi našli …