Clarissa Pinkola Estés
Po psihološko-sociološki razlagi ženskosti je naslednji košček sestavljanke, kaj sploh pomeni biti ženska, prinesla Clarissa Pinkola Estés in njena knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi – Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske.
Clarissa P. Estes je (povzeto z wikipedije, tam pa z njene spletne strani – v ang) je ameriška psihoanalitičarka, pisateljica, post-travmatska specialistka in govornica. Odraščala je v kmečkem okolju, v bližini Velikih jezer (Indiana, ZDA). Vzgojena je bila v begunskih družinah, ki niso znale brati ali pisati. Kot post-travmatska specialistka je Estés pričela delati 1960 v bolnišnici veteranov Edward Hines Jr. Tam je delala z vojaki prve svetovne vojne, druge svetovne vojne, Korejske vojne in Vietnamske vojne, ki so bili tetraplegiki. Delala je tudi v drugih ustanovah, skrbela je za hudo poškodovane otroke in pa vojne veterane ter njihove družine, ki so trpeli za post-travmatsko motnjo. Njeno poučevanje pisanja, pripovedovanja in tradicionalne medicine se je nadaljevalo v zaporih, tako ženskih kot tudi moških.
Podobno kot William Carlos Williams in drugi pesniki, ki so delali v zdravstvenih poklicih, je Estés uradno potrjena višja Jungovska analitičarka, ki klinično dela že več kot 45 let. Doktorirala je na Union Institute & University 1981, v etno-klinični psihologiji preučevanja socialnih in psiholoških vzorcev v kulturnih in plemenskih skupinah. Pogosto ima govore na univerzah. Je avtorica mnogih knjig o potovanju duše. Od leta 1992 so bila njena dela prevedena v 37 jezikov, najbolj poznano pa je Ženske ki tečejo z volkovi.
Ženske, ki tečejo z volkovi
Globoka instinktivna narava je postala ogrožena zaradi družbe, kajti ne šteje se za pomembno. Prvinsko in družbeno sprejeta sta postala racionalnost in odločanje skozi glavo, ženske pa se obravnava kot lastnino, predmete in nižja bitja.
Arhetip divje ženske predstavlja instinktivno znanje, ki ga nosi vsak človek globoko v sebi. Vedeti, kdaj ostati in kdaj oditi, kdaj pustiti živeti in kdaj pustiti umreti. Je znanje o naravnih ciklih življenja v ravnovesju.
Pravljice slikajo poti rasti in dajejo napotke, kako najti svojo pravo pot. Morda smo izgubili povezavo s svojim globokim instinktivnim vodnikom, vendar je še vedno tam in nam lahko pomaga. Divja ženska živi povsod, kjer smo, in jo lahko najdemo povsod: v lepoti, v vsakdanjih zadevah, v iskrenem nasmehu … Mnoge ženske v svetu, kjer uspeva racionalnost, hrepenijo po tem globokem nagonu. Izguba stika z notranjim vodnikom namreč jemlje veselje in navdih ter ženske sili, da v vsakdanjem življenju zgolj »funkcionirajo«. Zaradi tega postanejo depresivne, počutijo se nemočne, osramočene …
Divja ženska lahko ženskam deluje kot zaveznica, vodja, model, učiteljica. Nosi vse, kar ženska mora vedeti, in ima zdravilo za vse. Biti z instinktivno naravo pomeni delovati z vsem srcem in prizemljeno. Stare brazgotine in strastno ustvarjanje so vrata, skozi katera lahko ženska najde pot nazaj k instinktivni naravi …
Knjiga je preplet starodavnega pripovedništva, psihoanalize in kulturne antropologije, recenzija na Bukli pa pravi naslednje:
“Knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi na novo osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti. Prebuja spomine na druge kraje, čase in načine bivanja, poglablja in razprostira zgodbe in mite. Clarissa Pinkola Estés začne z zgodbo o La Lobi, volčji ženski, ki zbira kosti in zapoje pesem nad njimi, da oživijo in se odenejo v meso, nato pa popelje skozi devetnajst pravljic, vitaminov za dušo, kot jim reče, v katerih tke vezi z Divjo žensko. Kajti prav Divja ženska v Sinjebradcu prišepne mladi ženi, kako naj se reši pred morilskim možem, v Modri Vasilisi je jaga baba, ki ve, da preveč znanja prezgodaj škoduje, v Okostnjakinji obudi ljubezen moškega, v La Mariposi je stara Indijanka, ki pozna moč telesa, v mitu o Perzefoni je Demetra in Baubo, boginja plodnosti in trebušnega smeha, v Brezroki deklici kraljica mati. Divji raček je pravljica o iskanju pripadnosti, Medved mlade lune govori o jezi kot učiteljici ter o potrpežljivosti, vztrajnosti in odpuščanju, La Llorona o pretočnosti ustvarjalnih tokov, Tjulnjica o maski, ki jo nosimo, in nujni občasni samoti, Rdeči čeveljci o upornosti, Deklica z vžigalicami o sestradani duši, Zlatolaska o mračnih skrivnostih.
Razlaga pravljic in mitov vsebuje zemljevid vseh pasti, znanih in nepričakovanih, ki jih ženska srečuje med vračanjem k instinktivnemu jazu v dom Divje ženske, pa tudi poziv, naj se sooči s tistim, česar se najbolj boji, s svojo močjo.
Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. Clarissa Pinkola Estés jo imenuje Divja ženska in dokazuje, da jo je mogoče in nujno priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu, in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje …”
Ženska, ki se sprehaja s psom
Sama sem knjigo brala dvakrat in se obakrat zavedala, katero pravljico tisti čas živim. Najbolj očitna je bila v nekem obdobju Rdeči čeveljci, kajti nisem mogla spregledati, kako mi jih je kupil ter jih dobesedno ter lastnoročno na noge nataknil takratni partner. In tako se je lahko začel moj ples …
Zgodba govori o revnem dekletu brez matere, ki dneve preživlja med iskanjem hrane po gozdu. Čevljev ni imela, a si je sčasoma iz ostankov usnja sama naredila par. Nekega dne sreča staro gospo v pozlačeni kočiji, ki jo prosi, naj živi pri njej. Deklici daje hrano in oblačila, a ta mora zdaj živeti po pravilih starke in nima več lastne svobode. Njene ročno izdelane čevlje starka zažge, kajti niso bili dovolj ‘lepi’, in jo odpelje k čevljarju po nov par. Deklica je sicer razburjena, kajti čevlji, ki jih je izdelala s svojimi močmi, so ji bili všeč, a pri čevljarju jo premami par rdečih čeveljcev, primernih za same princese. Čeveljce kasneje začara star moški in deklica ne more nehati plesati niti čevljev ne more več sezuti. Pleše do onemoglosti in šele, ko ji krvnik s sekiro odseka stopala s čevlji vred, lahko neha plesati. Čevlji in njena stopala odplešejo stran, ona pa življenje preživi pohabljena, poskuša preživeti s služenjem drugim ljudem in si nikoli več ne zaželi rdečih čevljev.
Z izdelavo čevljev je deklica zaznamovala svoj dvig v življenje, polno strasti, ki ga je zasnovala sama. Njeni čevlji predstavljajo ogromen in dobeseden korak k vključevanju njene iznajdljive ženske narave v vsakdanje življenje. Ni pomembno, da je njeno življenje nepopolno. Ima svoje veselje. Razvijala se bo. Predstavljajo sanje, upe in želje divje ženske – ženske strani, ki jo družba pogosto poskuša spraviti pod nadzor ali pogasiti. Učijo nas, pravi Pinkola Estes, da moramo varovati divjo psiho tako, da jo cenimo, branimo njene interese in pazimo, da je ne prepustimo nezdravim pogojem obstoja. Poleg tega smo naučeni, da ta divji del nekdo ali nekaj vedno ogroža zaradi njegove energije, lepote ali pa zato, ker ga želi nadzorovati, zamoriti, preoblikovati ali nadzorovati. Ta metafora nas uči, kako paziti, da do tega ne pride …
Za rdečimi čeveljci sem pet let ostala samska in sama – Bart je umrl, Dea mi je bila odvzeta -, nisem si več želela ne moškega ne psa ne družine, doma … Učila sem priseljence slovenščino po 46 ur na teden (v šoli bi jih 21), vikende pa izmozgana večinoma prespala, hvaležna, da stiki z ljudmi niso bili potrebni. Tako bi v mojem svetu izgledala ‘odsekana stopala’. Za ‘nagrado’ sem poleti odletela na Maldive, a ti se niso izkazali za tako sanjske, kot jih predstavljajo mediji. Ocean in življenje v njem sta sicer prečudovita, a sem bila po tednu noči med vlažnimi rjuhami in (pre)močnega sonce podnevi, ki te opeče tudi v oblačnem vremenu, vesela ‘nežne’ slovenske klime in v nasprotju z življenjsko ogrožujočimi skati neprijetnimi sluzastimi klobučki.
Ob koncu poletja sem, med razmišljanjem o tem, kako svojih pravljic ne smem spreminjati, da jih lahko nekdo ilustrira, spoznala Sinjebradca/dušo dvojčico.
Zgodba o Sinjebradca govori o bogatem moškem, ki se poroči z žensko in ji nato v svoji odsotnosti pusti svoje ključe. Ta se odpravi na raziskovanje palače in uporabi tudi prepovedan ključ, za vrati pa najde trupla njegovih prejšnjih žena. Ključ je zaradi krvi obarvan rdeče in ga skrije, vendar Sinjebradec izve za njeno izdajo in jo namerava zaradi tega ubiti. Prestrašena pokliče svoje sestre, ki jim uspe ubiti moža.
Zgodba uči, da je v psihi vsake ženske naravni plenilec. Ta moški želi, da je ženska le to, kar on želi: popolnoma nedolžna in naivna. Toda ženska ne more živeti polnega življenja, če se ne zaveda nevarnosti in ji ni mar, da bi vedela več. Moramo biti radovedni in moramo raziskovati temne kotičke svojega uma, da bi lahko rasli.
Vsaka ženska ima tisto nenaravno silo, ki skuša zavreti naravni nagon. Plenilec odreže ženske od njihovih idej, občutkov in dejanj; čeprav hrepeni po svetlobi, jo ubije. Zato moramo takšne sile prepoznati in se zaščititi pred njihovo smrtonosnostjo. Toda pogosto, ko smo mladi (duševno ali fizično), ne vidimo nevarnosti zaradi mladostnega užitka, fizične privlačnosti ali užitka. Tako nas zlahka očarajo videz, šarm in bogastvo nekoga. Takšne ženske so lahek, naiven plen, kajti ne zaupajo svojim instinktom. Rečeno jim je, naj se lepo obnašajo in se naučijo, naj plenilca ne vidijo takšnega, kot je.
Tudi druge pravljice presenetljivo odslikavajo moje življenje, še vedno je recimo aktualna zgodba o grdem račku, ali pa malem psu – razlago slednje prepuščam moškemu, ki želi razumeti ženske in sebe, jaz pa bom razodela še nekaj izhodov iz teh srhljivk nekdanjega življenja. Naj pripomnim, da so pravljice, ki sem jih v tem času napisala sama, ali urejala njihove prevode, popolnoma drugačne. Čas je za nove zgodbe in nove nauke.
A predtem se je bilo treba odpovedati vsemu, stanovanju, iluziji o varnem domu in družini, tudi mali pasji boginjici, s katero je tedanji partner izsiljeval, da sem kljub najinemu razhodu in izselitvi iz ‘njegovega’/očetovega stanovanja ‘plesala’ po njegovih navodilih ter prejemala sporočila, kaj vse je narobe ‘z mano’, še štiri leta po končani zvezi.
‘Sinjebradec’ je odprl večino prikritih in zagnojenih ran. Prijateljica, ki me nekaj mesecev ni videla, je bila zgrožena nad mojim videzom. Shujšala sem 5 kilogramov, kajti nisem mogla jesti, jasno razmišljati, brati, delati, se sploh osredotočati … za herpesom na ustnici je ostala rana, cel mesec sem bolehala … tako da sem izgledala, kot bi me nekdo konkretno pretepel. A to sem si delala sama. ‘Duša dvojčica/Sinjebradec’ je poskrbel le za to, da me je z molkom zavrnil, nič nenavadnega v času ‘ghostinga’. Nekaj, o čemer sem sanjala vse življenje, me je sklatilo z zvezd in pustilo v peklu z lastnimi demoni. Kajti za žensko je molk, ko ne veš, pri čem si, nekaj najhujšega, kar ji lahko storiš. Kaj je storila ‘narobe’ (in če te zavrne duša dvojčica, mora biti nekaj resno ‘narobe s tabo’), išče povsod, da se lahko prikoplje do nekakšnega odgovora: sem prestara ali premlada, predebela ali presuha, prelepa ali pregrda, preneumna ali prepametna, preveč lepo oblečena ali premalo … sem povedala preveč ali premalo … Kasneje sem nekajkrat tudi dobesedno skoraj umrla. Z glavo v oblakih sem z eno nogo že stopila na cesto, direktno pred avtobus; na avtocesti je zaradi počene gume tovornjak po prehitevalnem pasu vijugal delček sekunde zatem, ko sem ga prehitela …
A za ‘moje probleme/izzive’ ne morem kriviti nikogar. Pred leti je najprej (spet dobesedno) z rjuh mojo kri drgnil Američan, naslednje leto Rus, ob čemer me je prešinilo, da sem krvavela še preden sta se pojavila, že pred njima, nista kriva za moj naravni cikel. Nihče ni kriv za nič, zgolj odražamo, kar se dogaja z Zemljo, katere del smo. Mojim staršem, bivšim partnerjem, vsem, ki so ‘me izdali’ …, se lahko kvečjemu le zahvalim za neverjetno zgodbo, ki ji ne bi verjela, če je ne bi živela. Tudi ‘duši dvojčici’, da je odprl moje srce in mi pustil prostor, da sem z ‘demoni’ opravila sama …
In nato je v moje življenje vstopila Tara.
Čeprav je bila bolečina tako velika, da po smrti Barta in odvzemu Deje nisem bila več pripravljena v svoje življenje sprejeti teh bitij, sem se nekega marčevskega jutra (verjetno ni naključje, da 9 mesecev po interakciji s ‘Sinjebradcem’) zbudila iz spanja z jasno mislijo, kako se mi bo pridružila bela švicarska ovčarka po imenu Tara. Najprej sem pregledala zavetišča, nato pa opazila, da se na Koroškem pričakuje leglo teh ovčarjev. Izvedela sem še, da so se skotili tisto noč, ko sem jo očitno sanjala (sanj se večinoma ne spomnim), kajti mama, ki si deli ime s hčerko skrbnikov, se imenuje Ema od Bjelih snova. 🙂 Čeprav je Tarino uradno ime Bloom of White mountain Stars, je jasno, da sva si bili namenjeni, ime sva si obe pač izbrali sami. 🙂 Bila sem edina od bodočih skrbnikov, na katero pasja mama ni lajala, pa tudi bela Tara – sicer budistična boginja sočutja – na sliki, ki krasi moje namizje računalnika, v rokah drži cvet (bloom = cvet, cvet pa je v svojem bistvu spolni organ rože).
V njeni družbi sem v zidanici med vinogradi prezimovala letošnjo zimo in ustvarjala, ustvarjala, ustvarjala … Da me ni odneslo predaleč, ko pozabim na vse ostalo – tudi hrano, pijačo, obisk stranišča … je za ravnotežje skrbela Tara. Ta je čez čas začela cviliti, a sem jo na začetku zavračala, češ: Ali imam lahko vsaj pol ure mir?! preden sem opazila, da je minilo že tri ali štiri ure. Prvič v življenju sem uživala v slehernem trenutku dneva, počela le to, kar me je veselilo, se veselila mnogih daril narave, kot so bila sončna jutra nad zamegljeno Dolenjsko ali bel božič, zasneženo novo leto in valentinovo. Vsake toliko časa je prišel udarec, kajti biti uradno nezaposlen, početi ‘nič’, je v današnji družbi seveda nezaslišano. Vesna Godina bi me verjetno živo snedla, ker sem delala le to, kar je (zame) fajn: 🙂 ustvarjala dopoldan, si kuhala/pekla okusne (vegi) jedi, po 2-3 ure popoldan preživljala na sprehodih po gozdu, zvečer pa zakurila v pečki – tudi z vejami, ki jih je iz gozda prinesla Tara, in sem jih razsekala sama (in se počutila zelo močno), 🙂 poslušala/gledala različne podkaste ali pa plesala in pela, kar in kolikor glasno sem želela. A to večinoma niso bile popevke popularne glasbe, temveč zdravilna glasba.
Izpostavila bi Peruquios, ki jo imenujejo tudi glas matere Zemlje. Nekoč uspešna avstralska jazz pevka je pustila vse za sabo ter najprej svojo resnično esenco našla v ameriški divjini, preden je uresničila svojo vizijo izpred 25-ih let. Danes je vodja največjih žensko orientiranih delavnic, avtorica 40+ avtentičnih tečajev, navdihuje več kot milijon žensk po vsem svetu in je tudi ‘oddajnik neverjetnega psihosoničnega glasu, ki ima znanstveno dokazano transformativno moč’, pravi njena spletna stran.
Prva pesem, na katero sem naletela pred leti, in jo z največjim veseljem celo poletje v kabrioletu brez strehe glasno ‘navijala’ po Obali podnevi, 🙂 je Wild woman. Posebno doživetje pa je bilo zaplesati nanjo ponoči na enem od škofijskih vrtov, v družbi skupine 16-letnic in njihovega sošolca. Vsi so želeli slišati še kaj več.
Navdušuje me tudi Nahko bear in njegova skupina Medicine for the people. Že njegova življenjska zgodba je navdihujoča. Rojen kot rezultat posilstva, odraščajoč s štirimi starši, v različnih kulturah … je moral prehoditi dolgo pot zdravljenja, preden je svoje zdravilo ponudil svetu. Love letters to god je moja najljubša melodija, a ko me je neke noči zaobjela in me popolnoma paralizirala tema, da tudi osredotočanje na Deo, ležečo na kavču zraven, ni pomagalo, je razpoke v njej začela delati ta pesem …
In še drugačna ženskost kot sem je bila vajena do nedavnega … Celtic woman, ki prepevajo večinoma irsko narodno glasbo, so mi pred leti pokazale, da se v meni skriva tudi sopran (visok ženski glas), medtem ko sem kot otrok in najstnica (kasneje pa popolnoma prenehala) lahko prepevala le z nizkim alt glasom (in moške pesmi). Ali pa tega enostavno nisem opazila … ali prebudila … Tudi prepevanje s Peruquios in zadnje čase Celine Dion (A new day has come) mi gre čedalje boljše. Vsaj moja edina (pasja) publika pravi tako. 🙂
Seveda v teh treh zimskih mesecih odklopa ni bilo vse rožnato. Ob redkih interakcijah s svetom sem za ‘podporo’ doživljala pomilovanje, obtoževanje, zahteve po dokazovanju, opozorila, svarila, ‘dobronamerne nasvete’, usmeritve … 44-letna samska ženska, brez moža, brez otrok, brez ‘pravih’ prijateljev, brez službe, brez velike hiše. Očitno sem popolnoma zavozila svoje življenje … Po 15-ih letih konkretnega dela na sebi, 10-ih selitvah (med drugim sem prenovila tri različna stanovanja in bila potem izseljena), grajenju ‘kariere’, dveh resnih razmerjih, pa potem sestavljanju in vnovičnem iskanju nečesa … sem se spet znašla v peklu nesprejemanja, ‘pogojne ljubezni’ = kontrole, ničvrednosti, drugorazrednosti, sramote, nevidenosti, neslišanosti, revščine … Navidezno, kot da ne bi nikoli odšla, celo glasba na lokalnem radiu je ostala enaka. A naslov moje druge knjige je Od kmetice do kraljice in prava kraljica gre pač tja, kjer je potrebna, pa čeprav (navidezno) nezaželjena.
Z Obale sem se vrnila dobro založena z vsem znanjem ali pa modrostjo (pod rdečimi, z naravno kano obarvanimi, lasmi so ti namreč večinoma sivi), ki sem ga/jo osvojila v teh letih. Prav nič ni bilo zaman. Dopuščala sem si nespečne noči in sledeče dremave dni, preživete tudi med jokom, a s sprejemanjem, razumevanjem, negovanjem … Bila neizmerno hvaležna za valentinov snežni metež, med katerim mi ni bilo treba nikamor drugam kot na sprehod v zasnežen gozd – medtem ko je sosed na gume natikal verige, da se je lahko odpeljal na delo. Če se mi je upiralo pisati ali ustvarjati karkoli, ker se pač nisem psihično in čustveno počutila dobro, sem se zavedala, da je nastopil čas za še eno razpakiranje mentalno-čustvene prtljage. Nisem prekinjala procesa z bežanjem v knjige, televizijo, k drugim ljudem, na družabna omrežja, napotkom ali različnim tabletam – z izjemo nekaj lekadolov s C-vitaminov, ene tablete proti slabosti in škatlice dorete ob zagnojenem zobnem kanalu, ob katerem mi je otekla cela desna polovica lica, farmacevtskih izdelkov nisem okusila že kakih 15 let, uporabljam pa tudi zgolj naravno kozmetiko, zobno kremo, čistila … Dopustila sem si čutiti, kar mi v preteklosti ni bilo dovoljeno oziroma nisem bila še sposobna razumeti in predelati.
Moška pomoč
V pomoč umu je prišlo nekaj podkastov. Med množico novodobnih gurujev in trenerjev sem naletela na nekaj biserov, med katerimi bi izpostavila metodo dr. Johna Demartinija:
Demartinijeva metoda je kognitivni proces, ki vključuje uravnoteženje matematične enačbe zaznav in ima za posledico večjo izvršilno funkcijo, objektivnost, navdih, spoštovanje, izpolnitev in zagon. Gre za sistematičen, vnaprej določen niz vprašanj, ki po odgovoru pomagajo posamezniku nevtralizirati in preoblikovati polarizirane čustvene občutke v integrirane občutke prisotnosti, gotovosti, hvaležnosti in ljubezni. Ustvarja novo perspektivo in paradigmo v razmišljanju in občutku. Kot je William James, oče sodobne psihologije, primerno izjavil: »Največje odkritje naše generacije je, da lahko človeška bitja spremenijo svoje življenje tako, da spremenijo svoje zaznave, stališča in um.« Vsako čustvo je stranski produkt razmerja zaznav …
Po njegovem mnenju, s katerim se strinjam, človeku prav nič ne stoji na poti k samouresničitvi, vse je stvar pogleda, v vsem, tudi v takšnih in drugačnih zlorabah, se skriva nekaj, kar ti pomaga na poti …
Svoje je doprinesel tudi Peter Crone – the mind architect -, nekdanji trener uspešnih športnikov … Ob njegovih posnetkih sem se razveselila: KONČNO nekdo razume! in to ni 55-letni moški iz prejšnjega stoletja (kar sem doživela med branjem Siddharte, avtorja Hermana Hesseja), ampak skoraj 60-letni moški iz tega stoletja. 🙂 Med drugim se zaveda pomena besed, kakšen zapor lahko povzročajo, kako pomembno je zastavljati prava vprašanja, zame najpomembnejše pa je njegovo pogosto priporočilo: Nabavi si psa! Psi so namreč nosilci brezpogojne ljubezni na Zemlji. Kar ne zmorejo naučiti in pokazati starši ali partnerji, ker tega sami niso poznali, lahko nudijo ta popolna bitja. Tudi renčeči – ‘agresivni’ tj. nerazumljeni psi, kot spoznavam zadnje čase, imajo svojega skrbnika le radi tako močno, da so ga pripravljeni ščititi pred katero koli nevarnostjo, ki jim jemlje energijo-pozornost, pa čeprav ta nastopa v obliki (za človeka) nedolžnega otroka. Ali prevzamejo uničujočo energijo skrbnika nase ali pa ‘agresivno’ = odločno odganjajo vsiljivca …
Živalski družinski člani
Za zaključek želim v to pisanje vklopiti še moje pleme – živali, ki so mi pomagale prebroditi odraščanje na Dolenjskem. Šele zdaj opažam, kako lepa in podcenjena je ta slovenska pokrajina. Verjetno pa ni naključje, da s Taro od vikenda ne moreva po cesti ne levo ne desno, ne da bi v naju lajal kak ‘agresiven’ nemški ovčar.
Beli švicarski ovčarji so pravzaprav beli nemški ovčarji. Nastali so iz recesivnega (belega) gena nemških ovčarjev, a so jih nacisti začeli pobijati, ker pač niso ustrezali ‘pravim’ standardom. Preživele so v Ameriko odpeljali Američani in nadaljevali z vzrejo tam.
Tako da verjetno tudi ni naključje, da sem se na Dolenjsko vrnila skupaj z njo, ali da je bila moja prva psica, ki sem jo od očeta prejela za 12. rojstni dan, mešanka med nemško ovčarko in šarplanincem. Nika (torej sem začela z boginjo zmage), 🙂 čudovito malo bitjece, ki je bilo za nekaj dni ugrabljeno, a jo je ugrabitelj sam prinesel nazaj, je zrasla v pravo mrcinico, bila strah in trepet vasi ter opozorilno ‘šavsala’ po večini ljudi izven družine.
Enak strah in trepet je psom, mačkam in ljudem predstavljala Lara, ki se mi je pridružila v srednji šoli. Ta se Nike ni bala, preden smo vse tri skupaj odšle na sprehod, se je najprej podrgnila v njene tace, nato pa jo opozorilno klofnila po gobcu in zapihala vanjo. A pred njo ni bežala tako kot vsi drugi vaški psi in mački ter, ko sem večino časa preživela v Ljubljani na fakulteti in so jo starši odpravili na osamljeno kmetijo starih staršev, ki jo je podedoval stric-lovec, pa tudi ljudje.
Tako da razumem ljudi, ki se naju s Taro prestrašijo, a lahko se bojijo le njenih ljubčkov in lizanja rok … 🙂 Ko se je nekoč med sprehodom v okolici Lipice (Resslova pot) v moje noge zaganjal, renčal in lajal mali kužek, sem jo z nasmeškom vprašala: “Kaj? Me ne boš branila?” Ta me je začudeno pogledala, odgovor pa se je zdel: “To boš že zmogla,” in veselo je po grmovju vohljala dalje. Čez nekaj časa sem se usedla na klop in si prižgala smotko organskega tobaka, nato pa Taro, ki je na poti nepremično gledala v isto smer, poklicala k sebi in jo prijela za ovratnico. Takoj se je prikazala razburjena lastnica zdaj privezanega psiča, ki je predtem bevskal vame. Po treh pozivih, naj pove v slovenščini ali angleščini, ker italijanščine ne razumem, je v polomljeni angleščini zahtevala, naj jo pripnem … ker je velika. Kontrole drugih zaradi lastnih nerazščiščenih strahov ne prenašam in me, ker ni odnehala, ampak se še naprej razburjala v italijanščini, tako razbesnelo, da sem jo spustila in naščuvala proti njej. A Tara je, hvalabogu pametnejša, le vohljala okoli njenih žepov …
Prvi, ki se je v kmečki družini, kjer živali ne spadajo v hišo, prebil v notranjost (še pred Laro in nato Bartom), mojo sobo in celo kuhinjo, je bil mačkon Dick (poimenovan po junaku iz Pet prijateljev). Ta je bil veliko prijaznejši kot ženski del … 🙂
Enako kot Bart, ki je prišel nekaj let za poginulima Niko in Laro. Ta me je, kot zdaj Tara, čuval brez agresije, le z ljubeznijo. Z eno izjemo, ko sem ga naščuvala, da je zarenčal na mojo mater (in sem bila nad tem verjetno še bolj presenečena kot ona), ki je želela, da gre dol z moje postelje.
A živali so v življenju, kjer ne odločajo moji starši, prijatelji ali družba, temveč jaz, videni in sprejeti kot družinski člani, ki imajo dostop tudi do moje postelje. Mislim … kdo si ne želi v postelji brezpogojne ljubezni? Mnogi, med drugim tudi ena izmed mojih duš dvojčic – čeprav sumim, da ni vedel, kaj govori … Pravo vprašanje je: zakaj. A ples med moško in žensko energijo sodi v naslednji blog …
