Čudežna (slovenska in italijanska) Istra

Zavedam se, da Slovenski pravopis kot uradno lastno ime za območje Istre v Sloveniji predvideva ime Slovenska Istra, a zame je Istra le ena sama in slovenski del torej ne more imeti lastnega imena. Kaj država sploh je? Je umetna tvorba človeškega uma in družbene organizacije, ustvarjena z namenom vzpostavitve reda, izvajanja oblasti in oblikovanja skupne identitete. Je koncept, ki materialno oživi šele skozi institucije, zakone in našo vsakodnevno privolitev, da po teh pravilih igramo. A v tem pisanju gre za drugačno zgodbo …

Ker se je moje doživljanje tako slovenskega kot italijanskega dela Istre ves čas prepletalo, bom doživetja in spoznanja združila v en blog.

Vse se je začelo z mojim 30. rojstnim dnevom. Zjutraj sem ob Žalah v Ljubljani med sprehodomom svojega zlatega prinašalca klepetala s Koprčanko, popoldan sem ob koprski Taverni pila kavo, ponoči žurala v Portorožu, proti jutru pa v Luciji (precej okajena) objemala STOP-znak. Tega reveža namreč nihče ni vesel, ko ga zagleda. 🙂 Naslednji dan je sledilo mokro in vetrovno spoznavanje Devina, čez pol leta pa selitev iz Novih Jarš v center Kopra. Takrat se nisem zavedala, a odločitev za ‘kratek oddih ob morju’ namesto rojstnodnevne zabave za prijatelje, je začrtala pot mojega življenja za nadaljnih dobrih 13 let in več.

Pričetek novega življenja je nastopil spomladi leta 2011 z vstopom skozi vrata Muda v starem delu Kopra – na nekdanjem otočku Capris – in se zdel naravnost bajen. Leto županskih volitev je prineslo cel kup dogajanja, ognjemete skoraj vsak drugi dan, brezplačne koncerte in druge dogodke, ob prižigu decembrskih luči celo brezplačni koncert novomeške skupine Dan D in stojnico z brezplačnim pivom, koprska občina je bila po neki lestvici označena kot občina z najvišjim standardom življenja v Sloveniji …

Veliko sem raziskovala novo okolico in pisala, kajti uresničitev ‘mojih velikih sanj’ je vključevalo tudi vlogo pisateljice. Ena kratka zgodba je zmagala na natečaju literarne revije slovenske manjšine v Trstu, druga je bila objavljena v zbiru slovenske fantastike 2012, nato sem si zgradila spletno stran in začela objavljati bloge najprej v slovenščini, nato še v angleščini. Skratka, navidezno sem prispela in živela svoja nebesa na zemlji – kot roman, ki sem ga začela pisati na Dolenjskem in s pisanjem pet let kasneje zaključila v Kopru.

Nato pa se je moje sanjsko življenje pričelo podirati …

PIRANSKI ZALIV

Marko Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna Piranski zaliv omenja kot enega od dveh podbojev vrat, ki slovenski prostor povezuje z Jadranom, Sredozemljem in oceani – drugi podboj se nahaja na bregovih Soče pri Kanalu. Morska voda v notranjost zemlje prinaša informacije o skrivnosti nastanka življenja, minerali pa v morske globine širijo vedenje, kako življenje utelesiti in mu dati obliko. Tako Piranski zaliv (oziroma njegova mandorla) vsebuje vse potrebno, da bi se življenjsko tkivo slovenskega prostora lahko neprestano obnavljalo …

Kaštel je postavljen na vrhu piramidalnega griča. “Spodnje geološke piramide se s svojim vrhom dotika narobe obrnjena svetlobna piramida, tako da je kompozicija podobna peščeni uri. Informacija teče v nasprotni smeri kot pri peščeni uri, kar pomeni, da priteka iz notranjosti Zemlje in teče navzgor. Opraviti imamo s prvinskimi (atomskimi) silami Zemlje, ki tečejo skozi ničelno točko, v kateri se obe piramidi stikata, in se pri tem preobražajo v sile, primerne za spodbujanje življenja na zemeljskem površju.”

Krajinski pomol nad piranskimi solinami, kjer stoji sečoveljska cerkev, je prav tako pomemben. Vzdržuje ravnotežje v tem prostoru. A kako je z ravnotežjem zaradi mnogih političnih špekulacij?

Polotok Seča nosi v sredici polotoka notranjo kamrico: “Tam vidim štiri kovače, ki kujejo srce Piranskega zaliva. Kujejo ga iz dveh delov morske vode in dveh mineralnih delov. Srčno jedro, ki pri tem nastaja, je podobno srcu morja, a je hkrati rdeče barve kot znamenje njegove enakovredne pripadnosti elementu zemlje. V skladu z osrednjo lego Seče v Piranskem zalivu in lokacijo njegovega srčnega središča, je osrednji plato Forme vive tudi stojišče ‘deve’ Piranskega zaliva – pri čemer devo razumem kot vodilno inteligenco danega prostora …“

Zaključna točka na osi mandorle je Bernardin, označen z zvonikom in prezbiterijem poznogotske cerkve sv. Bernardina. “Izviroma predstavlja točko stika s civilizacijo delfinov. Rod delfinov je soroden človeškemu. Oba prihajata iz širin Vesolja in ju je Zemlja povabila, da sodelujeta pri njeni evoluciji. Nekdaj v davnini sta se oba rodova ločila, eden je naselil oceane, drugi pa kopne pokrajine. Bernardin je bil v davnini točka njunega obrednega srečavanja. Ker je za oba rodova pomemben stik z ozvezdji, od koder prihajamo oboji, in hkrati z bistvom Zemje, kjer uresničujemo svoj razvoj, je Bernardin odlično povezan: po eni strani z visoko angelsko zavestjo Vesolja in po drugi z dušo Zemlje. Verjamem, da so nekdaj sem prihajali tako ljudje kot delfini vsak v svojem elementu, da bi se ponovno povezovali s svojim dvojnim izvorom. Smo hkrati bitja Zemlje in Vesolja.“

Na drugi strani zaliva se nahaja samostanski kompleks Sv. Onofrija, imenovan tudi Krog. Pogačnik v svoji knjigi o njem pravi naslednje:

“Kraj je zapuščen in hkrati napačno naseljen. Na srečo obstaja v zaledju samostanskega kompleksa hrastov gaj. Pozornost pritegne star močan hrast, ki stoji na še komaj zaznavnem nasipu nekdanjega svetišča, preblizu lovskega doma, postavljenega na napačnem kraju. Hrast, za katerega verjamem, da uteleša vodilno inteligenco narave v zalivskem prostoru, mi je bistvo kraja pokazal takole: Njegove korenine potujejo globoko v notranjost Zemlje. Pri tem objemajo ogromno jajce, v katerem so vsebovani potenciali življenja na Zemlji. S krono se dotika svetlobne sfere, v kateri biva vilinski svet, ki predstavlja zavest piranskega prostora. Širok vertikalni svetlobni steber, ki povezuje oboje, enačim s stebrom, utripajočim med srčiko Zemlje in širino Vesolja ...”

V bližini Bernardina sem nad Turistično fakulteto živela eno leto in se s svojim zlatim prinašalcem okoli cerkvice sprehala praktično vsak dan. V tem času so se mi uresničile še ene sanje – živeti v Portorožu, v majhni hišici nad morjem. A se je s tem pričelo zaključno rušenje drugega temelja ‘napačno zastavljenega’ življenja (prvi temelj je predstavljalo poučevanje v šoli), zaključevala se je moja 5-letna veza s partnerjem, ki me je iz Ljubljane pripeljal v slovenski del Istre. Po eni strani sem veliko pisala, brala, urejala svojo slovensko spletno strani in vadila pisanje v angleščini, uživala v raziskovanju morske okolice, po drugi pa trpela s človekom ob sebi, ki ima v svojem življenju drugačne prioritete, poglede, cilje, moralne vrednote … Ko je prvič spakiral kovčke in odšel nazaj v Ljubljano, priznam, da sem po na črpalki kupljeni in popiti steklenici vina presenetljivo srečna objemala drevesa, se nastavljala morskim valovom, plesala in rjovela s Katty Perry (pesem Roar) ali skakala z Lady Gaga (Bad romance). 🙂

Tudi kasneje je Piran odigral pomembno vlogo v mojem življenju. Med obiskom razstave strupenih kač (letošnje poletje znova gostuje v tem mestu) se je v ozadju mojih možganov ves čas vrtelo razmišljanje, pobrano iz knjige Iluzije (Richard Bach). Ta govori o tem, da so fizikalni zakoni in življenjske omejitve le produkt naše privolitve vanje in je realnost zgolj kulisa, ki jo posameznik oblikuje s svojo zavestjo in prepričanji.

Bela kobra mi je pokazala, kako preveč svetlobe lahko poškoduje bitje, še pomembnejše sporočilo pa je prišlo od dveh črnih mamb. Ko sem zvečer tuhtala o tem, kako neverjetno (in zakaj) sta mi med premikanjem pred terarijem ves čas sledili ter mi medtem zrli direktno v oči, se je v moji glavi začel odvijati monolog: A resno misliš, da sem tako nemočna, da me lahko nekdo prisili v nekaj, česar ne želim? Tukaj, v tvojih očeh v kletki, se nahajam na lastno željo! Tako kot ti mene, tudi jaz opazujem in spoznavam tebe. Bi bilo to možno v naravi? Ali pa bi me zaradi strahu vsaj takoj pregnala, če že ne ubila … Takrat sem prvič razmišljala o moči, ki sprejema vse okoliščine življenja – tudi kletko.

Pomembnejši knjigi, ki sta zakoličili zaključek takšnega življenja, sta prišli iz piranske knjižnice: Ženske, ki tečejo z volkovi (Clarissa Pinkola Estes) in slovenska knjiga Psi (Eros). Prva je odprla vrata drugačni energiji, druga pa je odprla moje oči glede tega, kaj ljubezen sploh je, ter dodobra natrgala vez s starim načinom bivanja.

IZOLA, STRUNJAN

Na Markovcu v Kopru sem se po razhodu v nekaj mesecih postavila na lastne noge, toda na poletni solsticij je v moje življenje vstopil naslednji partner. Da je ta po poklicu strojevodja, se mi je zdelo prav posrečeno naključje glede na naslov mojega romana (Vlak za nebesa na Zemlji). Množica sinhronitet je bila premočna, da bi se jim lahko uprla, in nekaj mesecev kasneje sem se svoji, na novo osvojeni, samostojnosti odpovedala ter se odselila v Izolo.

S tem mestom si deliva praznovanje – na isti dan oba praznujeva svoj čudež. Jaz svoj (fizični) rojstni dan, Izolani pa spomin na Izolski čudež 23. oktobra 1380, ko je pred Izolo priplulo genovsko ladjevje. Po legendi so se na ta dan pred plenilci nemočni meščani zatekli k molitvi v cerkev, bela golobica pa je s cerkve poletela nad ladjevje. Sveti Maver je Izolo prekril s čudežnim meglenim oblakom, da bi jo zaščitil, in Genovežani so v prepričanju, da se bližajo kopnemu, sledili golobici. A ta jih je vodila daleč na odprto morje, se nato vrnila ter na cerkev v znak miru in varnosti iz kljuna izpustila oljčno vejico. Od takrat golobica z oljčno vejico v kljunu predstavlja izolski občinski grb.

Ker sem nekoč ‘preroško’ napovedala, da bom nekoč živela na otočku in pisala, se je z imenom mesteca (Isola – torej italijansko za otok) ta prerokba uresničila. A še vedno nisem bila zadovoljna. In mirna. Od ustvarjalnosti nisem mogla živeti samostojno. Le nekaj dni po prihodu male pasje boginjice (bernske planšarke po imenu Dea Athena – dea je italijanska beseda za boginjo) pa se je zjasnilo, da tudi z dotičnim strojevodjo ne bom doživela tega, kar iščem in želim za svoje življenje.

Nov dom sem takrat iskala več kot pol leta, ta čas pa zavetišče iskala na Belvederju, v Strunjanu, v Mesečevem zalivu, na Belih skalah …

Mesečev zaliv sem globlje spoznala že s prvim partnerjem, s katerim sva ob polni luni tam opravila zasebni mini krst v novo življenje. Nad pečinami Zaliva belega križa, kjer po Pogačniku energijsko telo Istre komunicira z vodnim telesom Jadranskega morja, pa stoji romarska cerkev v Strunjanu – v preteklosti uveljavljena kot najbolj čaščen romarski kraj Istre:

V Piranskem arhivu je ohranjeno uradno pričevanje dveh vinogradniških delavcev, ki sta 15. 8. 1512 videla prikazovanje svete Marije. “Čuvaja strunjanskih vinogradov Peter iz Zagreba in Giovanni Grandi sta tiste noči okrog polnoči opazila plamen pred ruševino. Ko sta se mu približala, sta videla belo ženo, ki jima je rekla: “Poglejta, kako moja hiša razpada.” Obenem sta začutila grozo ob moči prikazovanja in brezglavo zbežala. Vendar so besede naletela na odziv, meščani Pirana so v skladu s svojim krščanskim jezikom belo ženo prepoznali kot sv. Marijo in cerkveno stavbo na novo pozidali ter jo dvignili na raven romarske cerkve.”

DEVIN – Elegije, Panter, Maček Muri, Lepa Vida

Podobna stvar se je zgodila na drugi strani Tržaškega zaliva 400 let kasneje. Rainer M. Rilke je kot gost kneginje Marije von Thurn in Taxis bival na Devinskem gradu, ko je neke noči med hudo burjo hodil po Devinskih pečinah nad Tržaškim zalivom ter razmišljal, da bi opustil pesniški poklic. A v vetru je zaslišal verze in začel pisati Devinske elegije:

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek … (prevod Kajetan Kovič)

“V verzih je mogoče prepoznati značilnosti dialoga med dvema različnima razsežnostma zavesti, ki ju poznamo iz srečanja v Strunjanu štiri stoletja prej. Svoje navdihovalce Rilke imenuje angele, doživetje srečanja je izpolnjeno z občutkom vzvišene groze. Le da je doživetje božanske veličine pognalo oba čuvaja vinogradov v beg, pesnik pa se je ob njem zavedel krhkosti človeškega bivanja. Tudi tretja značilnost je podobna. Stik z bitjem večnosti – naj ga imenujemo svetnica ali angel – je vir navdiha, ki razveže vozel in požene v tek ustvarjalni proces. V Strunjanu je videnju sledilo nekaj stoletij zidave in umetniške opreme romarske cerkve. Rainer M. Rilke pa je ob opisanem navdihu premagal ustvarjalno krizo in naslednje desetletje pisal svoje najpomembnejše pesniško delo – Devinske elegije.

Za nas, poznavajoč izvirno ime tega kraja, se ne zdi naključno, da so angeli uvodna tema Devinskih elegij. V imenu kraja je vsebovano slovensko ime za angele narave, ki jim danes rečemo deve. Točneje rečeno, deve so visoko razvita elementarna bitja, nekakšne matere elementarnega sveta …” Pogačnik jih pozna kot vzdrževalke pravzorcev posameznih rastlinskih vrst, arhetipov pokrajin Zemlje in kot usmerjevalke dejavnosti elementarnih bitij.

Sama med prvim sprehodom po Rilkejevi poti, med hudim nalivom in močnim vetrom, nisem razmišljala o angelih, temveč o veliki črni mački. Ko sem namreč raziskovala, zakaj sem si ravno za 30. rojstni dan zaželela obiskati ta kraj, sem naletela na Rilkejevo pesem Panter. Ker sem se takrat nahajala v energijah črnega jaguarja, ki mi je bil razložen kot ‘boginja, ki temo spreminja v svetlobo‘, sem jo takoj povezala z otroško pesmijo, ki jo je napisal Kajetan Kovič (ta je poleg Elegij prevedel v slovenščino tudi Panterja) in je bila položena v zibelko takorekoč kar nekaj generacijam Slovencev: Maček Muri. Da ne izgubljam časa z iskanjem že objavljenih literarnih teorij sem za spodaj podano analizo poprosila UI, ki je pritrdila mojemu razmišljanju pred 15 leti:

Panter in Maček Muri

Primerjava med Mačkom Murijem Kajetana Koviča in Panterjem (Der Panther) Rainerja Marie Rilkeja je fascinanten literarni eksperiment. Na prvi pogled gre za nezdružljivi deli: eno je ponarodela slovenska pravljica v verzih za otroke (ki nosi globoke sociološke plasti), drugo pa je vrhunec evropskega modernizma in predstavnik t. i. stvarnostne poezije (Dinggedicht).

Vendar pa obe pesmi skozi podobo mačke (majhne, domače ali velike, divje mačke) preizprašujeta koncept svobode, ujetosti, družbenih vlog in bivanja.

Tukaj je podrobna primerjava njunih ključnih stičišč in razhajanj:

1. Motiv ujetosti: Fizična kletka vs. kletka družbenih ritualov

• Rilkejev Panter je ujet fizično. Njegovo bivanje je omejeno z rešetkami (v pariškem živalskem vrtu Jardin des Plantes). Njegov svet se je zožil na “tisoč rešetk”, za katerimi “ni sveta”. Njegovo gibanje je ujeto v prisilen, ritualen krog.
• Kovičev Muri je prav tako ujet, vendar v kletko meščanske rutine, družbenih pričakovanj in udobja. Njegovo življenje je strogo ritualizirano: prebujanje ob pol sedmih, pitje mleka, branje časopisa, sprehod, obisk krčme. Muri je ujetnik lastnega ugleda in družbenega reda Mačjega mesta.

2. Narava pogleda in zavesti

• Pri Rilkeju je panterjev pogled zaradi utrujenosti od rešetk postal prazen: »Njegov pogled od vseh teh rešetk prekladan je tako utrujen, da nič več ne doume.« Ko pa se zavesa zenice včasih neslišno dvigne, gre podoba skozi napete ude naravnost v srce – in tam umre. Panter izgublja svojo substanco; svet okoli njega izginja.
• Pri Koviču je Muri tisti, ki opazuje in ureja svet. Njegov pogled je bister, usmerjen v Kroniko Mačjega mesta. Muri ne izgublja zavesti, ampak jo strukturira. Vendar pa ta red prinaša določeno čustveno otopelost – svet je predvidljiv, strasti (celo ljubezen do muce Mace) so podrejene bontonu in urbanemu ritmu.

3. Vitalizem in izguba divjosti (udomačitev)

Obe pesmi govorita o tem, kaj se zgodi z divjo, primarno energijo mačke, ko trči ob civilizacijo:

• Panter predstavlja nasilno zlomljeno divjost. V njem še vedno kroži moč (»ples moči okrog središča«), a ta moč je ujeta v praznem teku, omamljena, paralizirana.
• Muri predstavlja prostovoljno, sublimirano divjost. Maček je divjo naravo zamenjal za civilizacijske dobrine (smukec, glavnik, časopis, plačilo z mačjimi novci). Muri je arhetip udomačenega, meščanskega intelektualca. Divjost se pojavi le še kot ekces pri drugih mačkih (npr. Čombe), ki pa jih družba (in Muri) hitro marginalizira ali umiri.

Sklep: Dva pola iste usode

Če obe pesmi preberemo kot sociološki ali psihološki prispodobi za človeka, ugotovimo, da govorita o isti ceni, ki jo plačujemo za civilizacijo:

• Rilkejev Panter je človek, ki ga je institucija (sistem) zaprla in mu odvzela svobodo ter smisel.
• Kovičev Muri pa je človek, ki je varno kletko sistema zgradil sam in vanjo prostovoljno vstopil, ker mu prinaša udobje, predvidljivost in status – četudi za ceno izgube tiste prave, neukročene bivanjske esence.

Panter trpi, ker ne more ven; Muri pa je znotraj nje tako zadovoljen, da je pozabil, da zunaj sploh obstaja kakšen drug svet. Kateri izmed njiju je na slabšem, ostaja odprto vprašanje za bralca.

Tako pravi UI in je nekaj podobnega govorila tudi moja glava. Poleg tega seveda, da se jaz pa kakršnekoli ujetosti že ne grem! Prihod satelitske televizije in MTV-ja je v mojem otroštvu prekinil socializacijo v pokorno državljanko ter Murija zamenjal z glasbo Alice Cooperja (Poison) ali Billy Idola (White wedding), s čimer se je začelo tudi moje učenje angleščine. Tako je bilo desetletja kasneje nekandidiranje za delovno mesto učiteljice za nedoločen čas ter selitev k morju zelo lahka odločitev – vsemu neudobju, nepredvidljivosti, nestabilnosti, negotovosti … navkljub.

Lepa Vida

Na Devinskih skalah se odvija še en del slovenske kolektivne zavesti. Lepa Vida je ena najglobljih pesnitev slovenskega ljudskega izročila in je navdihnila veliko literarnih predelav, postala pa je tudi tema moje prve praktične ure kot učiteljica. Ta se ni odvila ravno uspešno po šolskih merilih, kajti s kolegico, s katero sva si uro delili, se nisva ‘najbolje uskladili’. Jaz sem bila zadolžena za uvodno motivacijo in branje ljudske pesmi, ona pa naj bi poskrbela za analizo in dodatne vaje. A njen del predstavitve ni vseboval literarne interpretacije, temveč mnoge pomene, povezave …, ki jih odpira, dijaki gimnazije Ledina pa so tako ostali brez obravnave rim, okrasnih pridevkov in drugih stilističnih sredstev. Zato sva jih od najine mentorice ‘slišali’ oz. doživeli lekcijo o pomembnosti sodelovanja, jaz pa sem zabetonirala vzorec svojega delovanja, češ da je očitno bolje, če za vse pokrbim sama. A danes vem, da smo vsi vpleteni slišali ter doživeli točno to, kar smo potrebovali.

Zgodba na kratko

Začetki Lepe Vide segajo v srednji vek, ko je ljudska pesem pripovedovala o mladi ženi, ki jo zamorec zvabi na ladjo z obljubo boljšega življenja ali zdravila za bolnega sina. Šele ko odpluje, spozna, da je za seboj pustila vse, kar ji je bilo najdražje. Od takrat naprej jo spremlja neugasljivo hrepenenje po domu, otroku in življenju, ki ga ne more več doseči.

Prav hrepenenje je postalo osrednja nit zgodbe, zaradi katere Lepa Vida živi že stoletja. France Prešeren je v njej videl tragično usodo ženske, ki jo zavede obljuba lepšega sveta. Ivan Cankar jo je preoblikoval v simbol človekovega večnega iskanja nečesa, česar nikoli ne more povsem doseči. Poznejši pisatelji so v njej prepoznavali vprašanja svobode, identitete, izseljenstva in osebne odgovornosti.

Pomenske plasti (s pomočjo AI)

1. Hrepenenje in eksistencialna razklanost – Vida je arhetip človeka, ujetega med dvema svetovoma: domom in tujino, dolžnostjo in željo, materinstvom in svobodo (ali prisilo). To jo dela nadčasovno.
2. Domovina in izseljenstvo – v slovenskem kontekstu, kjer je izseljenstvo (gospodarska emigracija) zaznamovalo stoletja, je Vida postala simbol vseh, ki so odšli in se niso mogli – ali smeli – vrniti. Cankarjeva Lepa Vida to bere skozi socialno-eksistencialno prizmo hrepenenja po nedosegljivem.
3. Mit o morju kot meji med svetovoma – morje ni le geografska ovira, ampak simbolna meja med znanim in neznanim, med življenjem in nekakšno drugo, začarano eksistenco. To je blizu širšim mitološkim vzorcem (Perzefona – ugrabitev v podzemlje, “tuja nevesta”).
4. Materinstvo in žrtvovanje – Vida izgubi lastnega otroka, da hrani tujega. To je lahko brano kot metafora za odtujeno, izkoriščano žensko delo – in hkrati kot tragedija materinske ločitve, ki je v ljudski pesmi skoraj nepredstavljivo boleča.
5. Nemožnost vrnitve – morda najmočnejši motiv: tudi ko Vida hrepeni po vrnitvi, ji je ta onemogočena. To pesnitev loči od klasične pravljice s srečnim koncem – je tragična, skoraj eksistencialistična že v ljudski obliki.

Torej gre za hrepenenje po domu, ki pa morda ni geografski dom, temveč stanje pripadnosti in celovitosti, ki ga je ženska izgubila ter ga išče in želi nazaj.

Tako da morda ni naključje, da sem se na svojo prvo učno uro in Lepo Vido spomnila šele med hrepenenjem po svoji duši dvojčici v Thalasso Spa Lepa Vida sredi Sečovljskih solin. To se je odvijalo tri mesece pred vrnitvijo na Dolenjsko, bon za obisk pa so mi ob zaključku tečaja slovenščine podarile tujke – skupina Ukrajink in ene Makedonke.

A da se vrnem nazaj v Devin … Z Devinskimi skalami tik pod starim gradom je povezana še ena lokalna legenda, ki je vsebinsko močno povezana tudi z motivom Lepe Vide – legenda o Beli dami.

Po tej pripovedki je graščak iz ljubosumja ali hudobije svojo zvesto ženo pahnil z grajskega obzidja v morje. Še preden je zadela gladino, se je od groze in žalosti spremenila v belo skalo, ki jo je danes mogoče videti z morja in Rilkejeve poti. Obe zgodbi – tako Lepa Vida kot Bela dama – govorita o tragični usodi ženske, ki je ujeta v nesrečno razmerje in obsojena na žalost ob morju.

Kaj pa je mene za nekaj časa spremenilo v … ne morem reči brezčutno skalo … kvečjemu brezčuten kamenček, ki ga lahko brcaš sem ter tja?

ŠAVRINSKO GRIČEVJE

V Izoli sem izvedela, da ima moj zvesti sopotnik in najboljši prijatelj, edina stabilna opora v mojem življenju – zlati prinašalec po imenu Bart – tumor na modih. V nasprotju z vsemi ‘priporočili’ ga nisem podvrgla kastraciji, ampak sem se po prejokani noči odločila za drugo pot – odpovedala načrtovano operacijo ter namesto kvantite izbrala kvaliteto življenja.

Sledeče jutro po prejokani noči sem na prehodu za pešce v Kopru najprej pogledala na desno in na prvi registrski tablici zagledala 444, na drugi 777, tretja na levi pa je kazala 555. Minuto kasneje sem iz lokala zaslišala prepevanje Annie Lennox: It’s an orchestra of angels and they’re playing with my heart, na tečaju slovenščine nekaj minut kasneje pa mi je tečajnica po imenu Fatmire (ime me je spominjalo na faith-vera, a pomeni dobro usodo ali prinašalko sreče) ponudila čokoladni srček in povedala, da praznuje 44. rojstni dan.

Če dogodek razložim z angelskimi števili (ki sem jih preučevala tedaj – poleg vse možne alternativne medicine), bi 444 pomenilo, da na poti, ki jo gradim, nisem sama, in sporočalo, naj nadaljujem, vztrajam in zaupam. 777 se pogosto razlaga kot potrditev, da je človek usklajen s svojo intuicijo in notranjo modrostjo – namesto zunanjih odgovorov poudarja poslušanje notranjega glasu. 555 pa je eno najbolj znanih angelskih števil ter se povezuje z velikimi življenjskimi premiki, osvoboditvijo starih vzorcev in odpiranjem novega poglavja. Običajno ne pomeni, da bo sprememba nujno lahka, temveč da je razvoj neizogiben. Kar se tiče številke 44, jo mnogi numerologi vidijo kot “glavno graditeljsko število” (Master Builder). Povezuje se z uresničevanjem vizij, disciplino, povezovanjem duhovnega s konkretnim fizičnim delovanjem. Če sklenem doživetje še s pesmijo, ki govori o srcu, zaupanju in občutku, da nas vodi nekaj večjega od racionalnega načrtovanja, mislim, da sem se odločila ‘pravilno’. (‘Pravilnih odločitev’ pravzaprav sploh ni – vse poti vodijo k istemu končnemu cilju.)

Tudi zdaj, 8 let kasneje, med pisanjem tega dela bloga, me je prvi dan v Novo mesto spremljal avto s 555 na registrski tablici, enako na poti iz mesta, v sledečih dneh pa so si sledile še 999 pa 222 in 77 ali 777 …

Zatočišče sva takrat z Bartom (torej pred osmimi leti) našla v Marezigah, dodatno pomoč v homeopatiji in bioresonanci, ter zadnje leto njegovega življenja preživela v zaledju Obale – med Šavrinskim gričevjem. Dolina reke Dragonje, bernska planšarka in nekdanji partner so zaslužni, da skupaj s soncem mojega življenje nisem zašla tudi sama. Po mesecih dežja se je poslovil v jasni februarski noči, po popoldnevu, preživetem med kafetkanjem v Ankaranu, večerni tortici v Kopru, po nočnem gledanju filma The Shape of Water.

Vodno bitje iz filma se lahko razume kot simbol globokega nezavednega, nagonskega in božanskega hkrati; Eliso pa kot junakinjo, ki ne išče popolnega partnerja, ampak prepozna sorodno dušo tam, kjer drugi vidijo le objekt ali nevarnost. Njuna ljubezen zato postane metafora sprejemanja tistega dela življenja, ki ga ni mogoče nadzorovati ali racionalno razložiti. Ob koncu film namiguje, da resnična preobrazba nastopi takrat, ko si dovolimo stopiti onkraj meja, ki jih postavljata strah in družba. Zato ga mnogi ne razumejo kot klasično romanco, ampak kot sodobno zgodbo o tem, da največja moč ljubezni leži v tem, da vidi bistvo – in ne zunanjosti.

Tako da morda tudi to ni naključje, da je Bart umrl le nekaj ur po najinem zadnjem filmskem crkljanju na kavču, med katerim sem se prvič zavedala, kako posebna je najina vez in da ljubezen domuje v mnogih oblikah … nekaj dni zatem, ko sem prvič v roke prijela tiskani izvod najinega romana, v katerem kot Odisej nosi eno od glavnih vlog – in sem torej svoje sanje prvič nosila dobesedno v svojih rokah.

Pokopan je ob reki Dragonji, kjer sem v zaselku nad njo naslednjih šest mesecev izolirana od vsega in vseh, med brezupom in otopelostjo, doživljala svojo ‘temno noč duše.’ Danes vem, da je bilo to obdobje pravzaprav temna noč ega. Tam me je reka s svojo pokrajino, živalmi in čudežnimi trenutki lepote, ki jih vsaj nisem mogla spregledati, če jih že čutila nisem, počasi vlekla nazaj v življenje …

Tako pravijo o reki na spletni strani Visit Koper:

Reka Dragonja, imenovana po svoji vijugasti obliki, ki spominja na zmaja (italijansko “drago”), je ena najlepših naravnih znamenitosti Slovenske Istre. Izvira na obronkih Šavrinskega gričevja in se vije po istoimenski dolini, kjer ustvarja slikovite slapove, soteske, prodišča, meandre in tolmune.

Dragonja je dolga približno 30 kilometrov in je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, pri čemer njena struga ostaja neokrnjena, saj reka ne teče skozi naselja.

Dolina Dragonje je znana tudi po svoji rastlinski in živalski pestrosti. Danes je območje izjemno priljubljeno med sprehajalci, kolesarji in ljubitelji narave. Na njenih pobočjih se raztezajo skrbno obdelani vinogradi, oljčniki in pester nabor drugih rastlin in živali, ki so se prilagodile tukajšnjim razmeram. V preteklosti je bilo ob reki več kot 40 mlinov, danes pa lahko obiskovalci vidijo obnovljena Mazurinov mlin in Kodarinov mlin, ki ponujata vpogled v bogato zgodovino mlinarstva v regiji​.

ChatGpt je opazil in povezal še nekaj drugih podrobnosti o reki :

1) Izvor imena – “Dragonja” ≈ “zmaj”

Ena najpogostejših razlag povezuje ime z indoevropskim korenom dragh- / dhergh-, ki pomeni nekaj dolgo, skrivnostno, zvijajoče se.
Ta koren se pojavlja tudi v besedah, ki označujejo zmaja (lat. draco, staroslov. drakun). Tako je zelo verjetno, da je že staro prebivalstvo zaznalo nekaj “zmajskega” v njenem toku.

2) Zvijajoč se tok – kot telo zmaja

Dragonja je ena najbolj zvijajočih se rek v Sloveniji. Njena dolina je polna ovinkov, zavojev, grap in sotesk, zato je videti kot dolgo, gibko, zmajasto telo, ki se vije proti morju.

V ljudskih interpretacijah Istrani/Istrijani radi rečejo, da se reka “plazi” ali da “spi kot zmaj v dolini”.

3) Mitološki prostor

Reke so imele v predkrščanski Istri pogosto duhovne in varovalne vloge. Dragonja, zaradi svoje doline, izvirov in osamljenih istrskih vasic okoli nje, je bila naravna os, ki je ločevala svetove – Slovenijo od Hrvaške, obalo od kraškega sveta, zgornji svet od spodnjega.

To “mejno” značajsko funkcijo v mitih pogosto nosijo zmaji – varuhi prehodov.

4) Zmajev kult v širši slovanski tradiciji

V slovanski mitologiji je zmaj (“požeruh”, “čuvar vode”, “varuh zaklada”) pogosto povezan z vodami, rekami in vrelci.
Ni dokaza, da je Dragonja imela svojega zmaja, je pa popolnoma skladna z mitološko logiko slovanskih in predslovanskih kultur, ki vodam pripisujejo zmajske lastnosti.

5) Kulturni imaginarij Slovenske Istre

V sodobnih interpretacijah se je izraz “zmajska reka” še okrepil zaradi:

• slikovitosti doline,
• skrivnostnih ostankov mlinov, jezov in starodavnih poti,
• njene vlogе naravne meje,
• simbolnega pomena v literaturi in lokalnem izročilu.

Tu sem se poleg življenja angleških kraljic in mitologije poglabljala tudi v življenja Šavrink. Te so bile izjemne, pogumne in neutrudne ženske iz slovenske Istre (natančneje s Šavrinov), ki so se od konca 19. stoletja pa vse do sredine 20. stoletja ukvarjale s potujočo trgovino.

Ker je bilo življenje v istrskem zaledju revno, zemlja trda in skopa, moški pa pogosto brez dela, so ženske prevzele nase preživljanje svojih družin. Postale so ključni steber preživetja Istre.

Tako o njih pravi Wikipedija:

Šavrinke so zaradi velike revščine in gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke. To je bila tudi zelo preprosta oblika trgovske dejavnosti. Največji in tudi najbolj enostaven zaslužek so imele z jajci, zato jih imenujemo tudi jajčarice, so pa iz Trsta nosile v istrske vasi in tam prodajale ali zamenjevale za nova jajca razno drobno blago, kot so na primer igle, niti, naprstniki, nožički, škarje. Delovale so ob koncu 19. stoletja pa do zaključka druge svetovne vojne, nekatere tudi dlje. S tem so se začele ukvarjati po osnovni šoli, ki je takrat trajala šest razredov. V ta posel so jih upeljevale mame, babice, sestre, tete … S tem so se ukvarjale do poroke, če pa je bila revščina res velika, tudi naprej. V Trst so zaradi revščine hodile peš, po poti za vozove, ki je bila polna kupov živalskih iztrebkov, ki so jim ljudje z Brega, pod katerim je bila najbolj uporabljena pot, rekli šavre. Od prahu in blata teh šaver so bile vse zelo umazane, zato so jim Slovenci z okolice Trsta rekli šavrinke. Ime izhaja iz Trsta in okolice, kjer je slovenščino govorilo skoraj sto tisoč ljudi in kjer so ljudje lahko vzvišeno gledali na te revne Istranke, ne pa iz posameznih vasi v notranjosti Istre.

ŠKOFIJE, ANKARAN

Po pol leta odklopa v zaselku nad reko sem vnovič odprla s.p., nadaljevala s poučevanjem tujcev ter našla nov dom na Škofijah, kjer sem ostala nadaljnih šest let. Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna to področje vidi kot del razsežnosti tržaškega Svetega Justa – silnega centra ženskih sil, ki sega do Ankarana, Socerba, Lipice in Repentabra. Sveti Just po njegovem vzdržuje vzorec popolnosti zemeljskega sveta, Repentabor pa omogoča dihanje med jedrom Zemlje in srčiko Vesolja.

Širše območje Ankarana je bilo naseljeno že zelo zgodaj. O tem pričajo prazgodovinska gradišča oziroma kaštelirji (Kaštelir nad Elerji, Sermin, Tinjan, Škofije idr.) ter številni odkriti rimski naselbinski ostanki (villae rusticae).

O izvoru imena Ankaran obstaja več domnev; starejše teorije ime povezujejo z rimskimi podeželskimi posestmi ali z opatom lokalnega benediktinskega samostana, jezikoslovna primerjava z drugimi enako imenovanimi kraji po Italiji pa odpira širše razlage. Če je ime rimskega izvora, verjetno izhaja iz latinske besede za sidro, kar se sklada z ankaranskim območjem, ki je že od nekdaj idealno naravno zavetišče in pristanišče za barke. Druga možnost izhaja iz etruščansko-picenske boginje Ankarie, zaščitnice pred sovražniki, katere kult bi lahko na sever Jadrana zanesle starodavne predrimske trgovske poti. Ne glede na njegovo natančno etimologijo pa Ankaran vseskozi ohranja simboliko varnega duhovnega zavetišča.

Škofije so zaradi svoje strateške lege na naravnem prelazu že od antike deležne zgodovinskega prometnega prepiha, kjer so se skozi stoletja dobesedno zlagale pomembne poti – od rimske ceste Via Flavia iz prvega stoletja in beneške Vie Delfine iz 17. stoletja do nekdanje trase legendarne ozkotirne železnice Parenzana, ki je na začetku 20. stoletja s svojo postajo sprožila bivanjski in gospodarski razcvet kraja, danes pa služi kot priljubljena kolesarska pot. Ta nenehni pretok blaga in ljudi je oblikoval tudi identiteto domačinov, ki so bili v preteklosti znani predvsem kot spretni kamnoseki oziroma škarpelini ter prevozniki, ki so s konjskimi vpregami tovorili blago proti Trstu. Pomembno vlogo v lokalni zgodovini pa je odigrala tudi povojna Morganova demarkacijska črta, ki je razdeljevala takratno Svobodno tržaško ozemlje in na katero danes spominja plošča v naselju.

Tu sem z razgledom na ojčnike in vinograde, Koper in morje vse tja do Belih skal udobno in varno preživela obdobje covida. Nekega večera na vrtu za spominsko ploščo v družbi dijakinj pomorske šole celo praznovala 16 let ene od njih. Jaz sem jim zavrtela Wild Woman pevke Peruquos, nato pa so mlade dame zame zavrtele Wild Ones skupine Flo Rida in pevke Shia, da smo se še naprej vrtele skupaj. Recimo, da se je tam odvrtela nekoliko drugačna – ‘nočna šola’. 🙂

Nato pa so me v roku dobrega tedna zapustili vsi prijatelji, ki sem jih imela. Odpovedati se je bilo treba tudi bernski planšarki, ki mi je delala občasno družbo med delovnim časom bivšega partnerja. A sem danes vsem hvaležna za lekcije, kajti šele v popolni samoti sem prvič zatipala, kdo pravzaprav sploh sem.

Tako sem svojo samoto (ali umik od človeške kulture) vzela kot lekcijo iz povezovanja z drugimi razsežnostmi zemlje, v mojo zavest pa so vstopile tudi aleksandrinke. Tako Wikipedija pravi o njih:

Aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke (večinoma Primorke, po novejših raziskavah tudi nekatere Ziljanke), ki so od druge polovice 19.stoletja do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v Egiptu okoli 7000 aleksandrink. Beseda aleksandrinka izvira iz primorske besede lešandrinka.

V Egiptu so opravljale predvsem delo varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah. Čeprav jim je bilo težko, so to delo opravljale za preživetje, doma je vladala revščina, domačije so bile zadolžene, neporočena dekleta so odhajala tudi po nove izkušnje. Samske se velikokrat niso vrnile iz Egipta, saj je bila tam večja možnost za preživetje, poročene pa so zelo pogrešale može ter otroke, čeprav so pred odhodom poskrbele za njihovo varstvo, v nekaterih primerih so otroci prišli v Egipt za njimi. Iz Egipta so prišle tudi bolj izobražene (če seveda so prišle) in so to znanje delile tudi z ostalimi.

Tako so aleksandrinke očitno resnične naslednice bajeslovne lepe Vide, kajti povezuje jih kar nekaj vzporednic: zapuščanje lastnega otroka zaradi otroka v tujini, slovo na obali in pot čez morje, zlata kletka tujine nasproti revščini doma, večno domotožje in krivda. Pisatelj Marjan Tomšič ki je raziskoval usodo teh primorskih žensk, je aleksandrinke označil za prave, žive Lepe Vide. Njihov eksodus v Egipt velja za eno največjih in najbolj dramatičnih socialnih epopej v slovenski zgodovini, kjer je starodavni ljudski mit s krutostjo spremenil realnost tisočih slovenskih mater.

V tem obdobju petih let nisem živela temveč životarila. Iz življenja, kjer sva z Bartom (pokojnim prinašalcem) tudi po petkrat na teden raziskovala nove kraje in stezice, sem se ustalila v ponavljajoč se urnik tečajev (tudi po 46 ur na teden – v šoli bi jih 21), pospravljanja stanovanja, tedenskega nakupa, nedeljske kavice v Ankaranu in veliko odrešilnega spanca. Premaknili me niso ne ayahuasca retreat na Nizozemskem ne 10 dni road tripa po Ukrajini s starši ne teden Maldivov. Šele trganje obliža z gnojnih ran in soočanje z njimi, ki ga je prineslo ‘trčenje’ z dušo dvojčico, je 9 mesecev po najinem srečanju v moje življenje prineslo pasjo cvetkico. V noči, ko se je skotila, kot sem izvedela kasneje, je do mene prišla zelo jasna misel, da se mi bo pridružila bela švicarska ovčarka z imenom Tara. Kasneje sem izvedela tudi, da se njena mama uradno imenuje Ema od Bijelih snova, kar bi najbolj enostavno razložilo te moje sanje. 🙂

Da sva si s psičko namenjeni, je pokazala s prvim dejanjem takoj, ko sem jo s Koroške pripeljala domov, in reklamo za jeklene bokse skrbnikov njenega očeta raztrgala na drobne koščke. Pri naju ne bo kletk in rešetk ter z njimi nadzora namesto zaupanja. Skupaj sva obiskali večino krajev, ki sem jih raziskovala s prejšnjima kužkoma, med drugim pa sva uživali tudi ob Dragonji in Rižani.

RIŽANSKI LABIRINT, HRASTOVLJE

Poleg plavanja v ankaranskem morju in vožnje na zadnjih sedežih v avtu brez strehe je že prvi teden najinega skupnega življenja spoznala tudi rižanski labirint. Tako o njem pravijo na regional.obala:

Stoji pod vasjo Bezovica v bližini izvira reke Rižane, ki mu rečejo tudi Zvroček. Postavljen je bil po vzoru labirinta iz gotske katedrale Notre-Dame v francoskem Chartresu. Rižanski kamniti labirint so postavili leta 2008, pri čemer so si za vzor vzeli v tlak vtisnjeni labirint iz omenjene francoske cerkve. Je prvi kamniti labirint v Sloveniji, podoben pa je blodnjaku, ki ga imajo na otoku Cres.

Roža predstavlja Marijo, Jezusovo mater, ki ji je posvečen chartreški labirint. Rižanski je posvečen reki Rižani. Šest cvetnih listov pomeni šest ravni obstajanja: mineralno, rastlinsko, živalsko, človeško, angelsko in božansko, hkrati pa tudi šest dni stvarjenja Zemlje. Dvanajst krogov pomeni dvanajst Jezusovih učencev, niz lunacij na obodu z vdolbinicami in vrhovi pa je povezan z luninim mesečnim ciklom.

Labirint je okrogle oblike, zunanji del obroča tvorijo polkrožni loki – t. i. lunacije. Notranjost kroga sestavlja dvanajst koncentričnih krogov, prostor med njimi tvori pot po labirintu. Koncentrični krogi so mestoma prekinjeni tako, da se izriše simbol križa, ki deli celoto na četrtine. V središče je postavljena roža s šestimi cvetnimi listi. Celota ima bogato simboliko.

Skozi labirint vodi le ena pot. Sprehod po njej je namenjen premišljevanju, zbranosti, poglobitvi vase, pomiritvi in očiščenju. V središču spustimo vse svoje težave in skrbi ter iz labirinta pridemo z novo, čisto energijo.

Na tem prostoru naj bi se po domnevah zgodovinarjev leta 804 zgodil tudi t. i. rižanski placit oz. rižanski zbor. Predstavniki istrskih mest in kaštelov, ki so se pritoževali nad kršitvami starih pravic – te je z uvedbo sprememb na škodo svobodnega mestnega prebivalstva povzročil vojvoda Janez – so se tam sestali z odposlanci frankovskega cesarja Karla Velikega. Cesar je uspel pridobiti njihovo podporo, to pa je bilo ključno za razvoj pokrajine.

Sama sem se po labirintu sprehodila kar nekajkrat, med drugim tudi dva tedna po vrnitvi z Maldivov. Te sem obiskala v času požara na Krasu, se pravzaprav odpeljala z Obale prvi dan požara in se po vrnitvi in 20-urnem spancu prebudila v nevihto – prvi dež po požaru. Po dveh tednih vročine, omejevanja porabe vode in nenehnega medijskega poročanja o pomanjkanju pitne vode, sem sita vsega odšla na izvir in se (verjetno edina) zahvalila reki za vse, kar daje – ne glede na to, da za človečke nikoli ni dovolj in ves čas potrebujemo več in šeeee. Nato sem z mislijo hvaležnosti odšla v labirint. Čez pol ure je začelo grmeti, ponoči nežno padati dež, kar se je nadaljevalo še sledeče dni, dva tedna kasneje je bilo omejevanje porabe pitne vode ukinjeno. Naslednji dan pa je v moj avto na parkirišču v Izoli nežno ‘dregnil’ dozdevna (že tretja) duša dvojčica – dva meseca za tem, ko sem lektorirala knjigo o tem odnosu; dan po tem, ko sem vesolje vprašala, če bom sploh še kdaj zaupala moškim; po prečuti noči, ko me je zopet obsedlo hrepenenje po lastnem domu, da sem vstala in pol noči risala načrt za svojo sanjsko hiško. Naključje? Če v njih verjameš … 🙂

S Taro sva obiskali tudi Hrastovlje in romarsko cerkvico tam. Ta je med 15. in 16. stoletjem služila tudi kot utrdba pred roparskimi turškimi vpadi. Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna pa omenja, da kraj igra ključno vlogo v treh krajinskih svetiščih:

Hrastovlje ležijo na osi, ki se razteza od Triglava prek Socerba in Hrastovelj do rta Kamenjak v Istri. Po eni strani so del Osi celovitosti za Slovenijo, po druga pa predstavljajo center vdiha za Istro. Tretja vloga kraja je povezana s krajinskim svetiščem Benetk in predstavljajo njegov vidik preobrazbe.

Govori oz. piše tudi o kamnu z dvema odprtinama v obzidju: “Ko sem vtaknil roke vanju, da bi odkril pomen nenavadnega kamna, sem ugotovil,d a sta različno polarizirana. Po mojem občutku je v levi vdobini prisotno moško (sončno), v desni pa žensko (lunarno) svojstvo. Če vanju vtaknemo roki in ju tam nekaj časa držimo, se človeško telo uravnovesi. Moška moč sonca, zajemajoča območje glave, se uravnovesi z ženskimi lastnostmi meseca, značilnimi za preostalo telo.

Kamen je verjetno edini ostanek predkrščanskega svetišča, ki je nekoč obstajalo na tem kraju. Zaznati ga je mogoče v spominskih plasteh območje, ki ga je pozneje zasedla krščanska cerkev. Romarji tistega davnega časa so kamen s tema naravno oblikovanima vdolbinama verjetno uporabljali, da bi uravnotežili svoje telo preden so vstopili v sveti okraj ali gaj. Graditelji obzidja so očitno poznali njegov skriti pomen in so ga vzidali na takšnem mestu, da bi tistim, pri katerih spomin na staro vero ni zamrl, omogočal povezavo z njenim izročilom preden so vstopili v območje, ki mu vlada krščanska vera.“

Na žalost sem sama v odprtinah naletela na smeti …

Freske v Hrastovljah Pogačnik razlaga skozi prizmo predkrščanskega počela trojne Boginje, ki se razkriva v treh ključnih slikarskih motivih: na severni steni kraljuje pomladna boginja, ki predstavlja rodnost ter začetek stvarstva in izobilja; srednji obok nosi boginjo obilja in u stvarjalnosti: Eva z dojenčkom in Adam, ki obdeluje zemljo, ponazarjata polarnost moško-ženskih sil in kreativno meno življenja. Južna stena nosi mrtvaški ples ter boginjo preobrazbe in smrti. Ta motiv človeka poziva, naj opusti družbene vloge ter vstopi v proces globoke preobrazbe in spoznanja samih sebe.

TRST

Čeprav sem blog pred več kot pol leta začela pisati z mislijo, da se je vse začelo za moj 30. rojstni dan, se je vmes pokazalo, da ima to področje zame še globlji pomen. Začelo se je že veliko prej. Najprej ob koncu osnovne šole, ko sva z mamo odšli v Trst po nakup obleke za valeto. Moje prvo prečkanje meje mi je prineslo dve – dolgo temno in kratko svetlo. Naslednjič me je tja odpeljala mamina sodelavka, da sem si za 18. rojstni dan sama poiskala in izbrala usnjeno jakno. Na praznovanje slovenskega kulturnega praznika in prevzem 1. nagrade za kratko zgodbo Poskusi vnovič in zopet znova pa me je v tamkajšnji narodni dom slovenske manjšine v Trstu odpeljal tedanji partner. Naslednji mi je v tem mestu kupil in nataknil rdeče čeveljce. Prvič pa sem se sama tja pripeljala po najinem razhodu in se z vlakom odpeljala na zaseben ogled Benetk z Benečanom, ki je odvrgel masko mesta in pokazal propadajoč kič.

Očitno je postalo, da to mesto – stičišče slovanskih, romanskih in germanskih narodov – zame predstavlja mesto prehoda. Tako sem tja po navdih za zaključek tega pisanja odšla tudi na začetku letošnjega junija. S Taro sva se sprehodili po Rilkejevi poti, namakali v izviru Timave, obiskali Mitrejevo jamo in se razgledovali z Marijinega svetišča nad Vejno.

Najprej sem na Devinskih skalah čutila energijo morja, vetra, odprtega horizonta, navdiha, širine, prihodnjih možnosti … Nato se ob izviru Timave, ki kot Reka ponikne pri Škocjanskih jamah in po 40 kilometrih pretakanja skozi ‘možganske sloje’ Krasa na plano zopet privre pri cerkvi Janeza Krstnika z drugim imenom, spominjala procesov, ki v človeku zorijo dolgo časa, preden postanejo vnovič vidni.

Pogačnik izvire Timave pri Devinu vidi kot “kraj srečanja vilinskih bitij vodnega podzemlja in bitij morskih globin. To srečanje doživljam kot široko, krožno, disku podobno energijsko polje. V tem polju se mimo radovednih človeških oči godi obred predajanja modrosti podzemlja bitjem širnih morij in obratno, izročanje darov zvezdnega vesolja bitjem podzemlja. Morja so namreč tekoči kristali, ki stalno sprejemajo informacijo Vesolja, kar je eden njihovih darov Zemlji in njenim bitjem.”

Sprehod do sicer zaprte Mitrejeve jame, edine naravne jame v Evropi, kjer so častili boga Mitro, je pod pripekajočim soncem potekal med razmišljanjem o bogu preobrazbe in notranje moči. Mitraizem je vera, ki je temeljila na cikličnem menjavanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlom ter na moči odrešenjske daritve. Izvira iz prastarih verovanj Perzije in predstavlja vmesni člen na poti iz politeizma k monoteizmu.

Zadnjo postajo tistega dne in odpiranje širše slike je predstavljala Marijina svetišče nad Vejno. Tako o njej pravijo na aleteia:

Marijino cerkev (Tržačani jo zaradi podobnosti s trikotnim sirom imenujejo tudi “formaggino” ali “sirček”) je zasnoval arhitekt Guacci po zamislih tržaškega škofa Antonia Santina. Ta se je med II. svetovno vojno, natančneje 30. aprila 1945, zaobljubil Mariji, da bo na vrhu hriba zgradil veličastno svetišče njej v čast, če bo Trst ubranila pred popolnim opustošenjem.

To se je čudovito dopolnilo leta 1958, ko je tedanji papež pozval vso Italijo, naj opravi posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu, kot je naročila Marija v Fatimi. V ta namen je kip Fatimske Marije romal po 92 italijanskih mestih in svojo pot sklenil prav v Trstu, kjer so septembra 1959 položili tudi temeljni kamen Marijinega svetišča na Vejni.

Cerkev ima čudovito lego nad Tržaškim zalivom, od koder Marija gleda na kopno in na morje ter od Tržaškega zaliva navzdol na vso Italijo. Svetišče, postavljeno tik ob mejah komunistične Evrope, je tako postalo simbol in povabilo k združevanju narodov med Zahodom in Vzhodom. Leta 1992 je to cerkev obiskal tudi papež Janez Pavel II.

Torej, kaj sem odnesla v dobrih 13ih letih bivanja v teh krajih, ko sem se pred skoraj dvema letoma mrzle decembrske noči s polno luno v polno naloženem avtu (z vso svojo lastnino = prtljago) vračala na Dolenjsko?

Istra ni le pokrajina, je tudi učiteljica. Pokazala mi je, kako se človek lahko izgubi in kako ga lahko narava počasi a potrpežljivo sestavlja nazaj. Pravzaprav ne nazaj, temveč v nekaj novega.

Če po kakih dvajsetih+ selitvah opazim rdečo nit mojega življena in tega pisanja – hrepenenje in iskanje doma – morda Trst ni naključno mesto prehoda. Mesto, kjer sem prvič prestopila mejo, mesto, h kateremu sem se vrnila iskat zaključek.

Lepa Vida se ni mogla vrniti domov, ker je dom razumela kot točko na zemljevidu. Jaz sem se po vseh selitvah, izgubah, vrnitvah … naučila, da je dom pravzaprav stanje. Ni kraj, kamor prideš. Je zavest, iz katere živiš. In so vsa potovanja le pot nazaj vase.

Vase, kjer ni kletk in rešetk. Kjer ne izbiraš med domovino in tujino, svobodo in vezanostjo, civilizacijo in divjino, naravo in kulturo, podzemljem in vesoljem, med nebesi in zemljo, med umom in srcem, besedami in slikami, domišljijo in realnostjo, znanostjo in duhovnostjo, moško in žensko energijo, ne nazadnje morda tudi med umetno inteligenco in utelešeno izkušnjo …, temveč omogočaš njihovo sobivanje.