Noč čarovnic sva s Taro preživeli v naselju Crni Lug, po vseh apartmajih in hotelih s pogledom na morje se je zadnja nočitev odvijala v gozdnatem Gorskem Kotarju, v Narodnem parku Risnjak, v sobici, obiti z lesom, pod lesenimi tramovi … In moram priznati, da sem tu zadnji mesec spala še najbolje.
“Iz Reke ni potrebno prav daleč, le 15 kilometrov, da stopimo v povsem drugačen svet, svet lepote in miru. Tu se je panonski in peripanonski svet najbolj približal Jadranu, razvodnica jadranskega in črnomorskega izliva pa je tukaj najbližje jadranski obali. Povedano drugače, kapljica dežja, ki pade na Risnjaku, bo po vznemirljivem potovanju skozi skalovje končala v Kolpi, Savi, Donavi in na koncu v na tisoče kilometrov oddaljenem Črnem morju, čeprav je Risnjak od bližnjega Jadranskega morja oddaljen le 15 kilometrov … Tukaj je narava sama svoj gospodar, življenje je samozadostno. Prav zato predstavlja Risnjak za raziskovalce izjemno dragocenost, saj lahko tukaj preučujejo življenje brez človeških vplivov …” pravijo na spletni strani pag.si
Naslednje jutro sva zgodaj zjutraj odšli na izvir Kolpe – po krajši stezi, iz vasi Razloge, kajti daljša in položnejša pot je že dalj časa zaradi odplavljenega mostu zaprta. Ker sva bili tako zgodnji, je bila vstopna točka še zaprta in vstopnine nisva plačali.
Izvir s svojo okolico je zaščiten od leta 1963, samega dna izvira, ki velja za enega najglobljih, najmočnejših in največjih izvirov na Hrvaškem, pa še niso raziskali v celoti. Najgloblji potop je segal do globine 154 metrov, temperatura v skoraj 50 metrov širokem turkiznem jezercu pod strmo skalo pa ima le 7 stopinj.
Kar ni ustavilo Tare, da ne bi želela zaplavati vanj, a sem ji to preprečila, zato se je lotila obdelovanja vej, jaz pa oprezanja za morebitnimi prisotnimi elementarnimi bitji …
Ta, 296 kilometrov dolga čudežna reka je poleg doma številnim živalim in rastlinam tudi naravno okolje številnih bajeslovnih bitij. “Po eni od pripovedk so se na samem izviru kopale in plesale vile. Ljudje so jih seveda želeli videti, najbolj radovedna pa sta bila oče in sin, ki sta se povzpela na sam vrh Uobrške stejne nad izvirom. Tako sta se stegovala, da sta s stene padla. V tleh sta se naredili dve globoki brezni, iz katerih še danes vre voda iz podzemlja. Vile pa so zaradi njune prevzetnosti odšle iz teh krajev …” pravi besedilo v knjigi Pravljične poti brez meja, avtorice Irene Cerar.
Knjiga naznanjuje Kolpo kot “smaragdno vilinsko domovanje“, omenja pa tudi ‘škratličke‘ oziroma “škrate, ki so imeli rdeče kapice in zelene hlačke, lahko tudi piščali, na katere so piskali. Pasli so ribe v Kolpi, nagajali ribičem, drvarjem, voznikom, strašili mlado in staro.
Posebnež teh krajev je mračnik, bajno bitje, vezano na gozdove, ki so se ga ljudje bali. Opisujejo ga kot zelo velikega, črnega moškega s širokim klobukom na glavi, tako velikega, da je lahko videl čez hiše. Strašil je starejše fante, ki so ponočevali, ali otroke, ki so prepozno prihajali domov … Tudi coprnice so strašile; lahko so jih videli kot lučke, ki so letale nad Kolpo, nad vasjo Turki, na hribu Mala straža pa so imele menda svoj tancplac, plesišče …” (Irena Cerar: Pravljične poti brez meja, Izvir Kolpe, 240-241)
O prvinskem svetu Kolpe piše tudi Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna: “Vseprek zastrta z mejo proti Hrvaški je dolina Kolpe ohranila svojo moč ‘kundalinija‘ za slovenski prostor.
S pojmom kundalini označuje indijska joga zalogo prasil, ki jih človek nosi na dnu svojega s hrbetnico utrjenega telesa. Daruje nam jih Gaja, mati življenja, da bi nam zagotovila pogoje za neomejeno rast v energijskem in duhovnem smislu. Navadno je zaloga prasil zamrznjena za hrbtom človeka, ker smo se navadili živeti življenje na minimalen način in zato vzgona močnih kreativnih sil ne potrebujemo. Tudi dolina Kolpe se zdi uspavana lepotica …
Ljudsko izročilo je ohranilo spomin na prvobitno moč Kolpske doline. Bajka o Petru Klepcu, slabotnem mladeniču iz Osilnice, globoko v zaledju doline. Slabotni fantič je moral prestajali posmeh in voljo močnejših, dokler ni spoznal notranje moči, izruval mogočnega drevesa in z njim pometel s svojimi nasprotniki.
Mit o Petru Klepcu govori o nesluteni moči, dremajoči v človekovi notranjosti, opozarja pa tudi, da je žarišče teh visoko potentnih sil v zadnji slovenski dolini, v svetu Kolpe …”
Tako verjeno ni naključje, da je v severnem delu doline reke Kolpe našlo zatočišče okoli 500 vrst metuljev, teh najbolj očitnih simbolov preobrazbe, zaradi česar je poimenovala tudi Dolina metuljev.
Popoldne sva se odpeljali še do Čabra, zadnje postaje pred povratkom v Slovensko Istro. Verjetno ni naključje, da sem rojstno hišo svojega, od tu na Dolenjsko preseljenega, pokojnega dedka prvič obiskala ravno na ta dan, čeprav tega nisem načrtovala – ob prazni luni, na praznik spomina na mrtve.
Mitološki svet zgornje Kolpe in Čabranke je enoten, saj gre za naravno geografsko zaključeno območje s skupno zgodovino. Do 16. stoletja je bilo območje od Prezida do Osilnice del Kočevskega gospostva, kasneje pa v lasti plemiških rodbin Zrinjski in Frankopani – do 17. stoletja je bilo del Kranjske in poseljeno s slovensko govorečim prebivalstvom.
Na slovenski izvor prebivalstva kažejo slovenska govorica in za slovenski prostor značilni priimki (trdi avtor članka na spletni strani), med katerimi sem našla tudi svojega.
Ob cesti me je presenetil napis: Dobrodošli v Čabru, zelenom srcu Hrvatske. Zeleno srce Hrvaške?
“Na tem območju rastejo smreke, jelke, bukve, borovci, glog, lešnik, dren … Domovina Petra Klepca, legendarnega hrvaškega velikana, je eden najlepših zelenih vrtov Gorskega kotarja. Njegovo zeleno bogastvo se razprostina na 85 % površine. Tako je območje Čabra očitno najbolj zeleno območje na Hrvaškem …
Prve sledi življenja na tem področju najdemo iz časa ilirsko-keltskih plemen Japodov, iz časa halštatske kulture od 9. do 4. stoletja pr. n. št. V času 1. križarske vojne so se križarske čete premaknile skozi obalno zaledje in naletele na… »Divje ljudi na gozdnatem in hribovitem območju z malo obdelovalnih površin, ki se ukvarjajo z živinorejo na prostranih pašnikih, spretni v orožju in ropu, ki živijo na barbarski način in govorijo slovanski jezik, za razliko od tistih na obali, ki govorijo latinsko …”
Mesto Čabar se omenja leta 1642, njegov ustanovitelj je bil Petar Zrinski, najpomembnejši hrvaški ban. Leta 1651 je tam odprl livarno in kovnico ter zgradil grad, ki v nekoliko spremenjeni obliki obstaja še danes …” med drugim trdi objava: http://gorskikotar-croatia.blogspot.com/p/cabar.html
Najina ‘oneyada’ se je zaključila s prvo domačo (in najbolj slastno) hrano po dobrih dveh tednih potovanja. Sosedje zapuščene hišice, ki so, za razliko od mene, poznali mojega dedka in pradedka, so prijazno sprejeli tudi naju s psičko ter mi poleg okušanja preteklosti postregli še s kavo, domačim sokom in domačo bučno pito. Sicer v preteklosti tudi oni preseljeni (v Ljubljano) so ohranili močnejše stike s svojimi koreninami in zgradili tu hišo – z lastnim vodnim virom in ograjo, ki ščiti pred ves čas prisotno divjadjo.
Ja no, med poslušanjem zgodb o medvedjih obiskih in divjem prašiču, ki si je očitno prišel ‘odpočit’ na dvorišče, a še pred prihodom lovca, ki bi ga ustrelil, pametno odkorakal nazaj v gozd, sem ves čas kljub gostoljubnosti (do mene kot človeka) tiho navijala za živali … Bo kmalu prišel čas, da bi se razumeli med sabo in družno zaživeli brez ‘zaščite’, brez agresivnosti, brez orožja?
Med popotovanjem sem prišla do zaključka svojega drugega romana, ki nosi naslov Od kmetice do kraljice, in se poleg mnogih drugih uvidov, o katerih nisem pisala tu, kajti zahtevajo veliko širšo in globljo razlago, sprašujem tudi o tem? Bomo ljudje našli stik s sabo, s svojimi koreninami v zemlji in nebom nad sabo? In kot Peter Klepec (ali hrvaški ali slovenski je popolnoma nepomembno) pometli s svojimi ‘sovražniki’, ki živijo zgolj v nas samih? Zakaj ‘sovražniki’ z narekovaji? Ker (žal) vsak ‘heroj’ za svojo ‘herojsko’ pot potrebuje svojega ‘antiheroja’.
Bomo zaživeli v svoji polnosti, v enosti z drugimi, rastlinskimi, živalskimi in tudi zaenkrat še nevidnimi bitji? Se bodo ta razodela? Pokazala, kdo in kaj v resnici so? Jih bomo opazili, slišali? Spoštovali? Cenili? Upoštevali … Ljubili …
Ja no, izpod mojih prstov v božja ušesa … 🙂 Te zadnje besede pišem 11. 1., na najboljši datum za nove začetke in načrte, v z lesom obdani domači zidanici, med vinogradi, na zasneženem dolenjskem hribu, le v družbi mlade psičke, kjer sem se zadnji teden, ločena od skoraj vseh in vsega posvečala sidranju teh doživetij in vtisov …
