M. Pogačnik v svoji knjigi Slovenija čudežna piše o Balkanu kot maternici Evrope, ki uteleša izvire samega življenja, Plitvice pa najbolj južni del elementarnega srčnega sistema Evrope. Namen Plitvic je: “… vtisniti v spomin vode in mineralov življenjske vzgibe, ki jih neprestano rojeva maternica Evrope, osredinjena v bosanskih piramidah pri Visokem. Voda je najbolj občutljiv zapisovalec spomina in informacij, zato je prva na vrsti pri vzdrževanju stika s trebušno votlino Evrope, kjer se rojevajo zasnove utelešenih svetov Zemlje.
Plitvice lahko to vlogo opravljajo, ker se tam vodni tokovi s pomočjo neštetih slapov toliko razprejo, da lahko vdihnejo dovolj širok spekter spomina. Plitvice so zgrajene po načelu pretakanja vode iz posode v posodo. Inteligenca, ki jih je oblikovala, je očitno vedela, čemu so Plitvice kot vodno svetišče namenjene … ‘Srce vode‘ razumem kot jedro, okrog katerega je organizirano naše vodno telo. Pri človeku se srce vode nahaja na področju sončnega pleteža. Je ‘najnižji’ vidik elementarnega srca, najbližji izviru življenja …
Impulzi srca vode bi morali prosto krožiti po telesu, da bi bilo telo dovolj ‘mehko’ oziroma sproščeno. Samo v takem ‘vodnatem’ stanju se lahko v telo vtiskujejo vse razsežnosti Zemljinega vesolja, kar pomeni, da lahko človek postane celovito bitje. Temu nasprotno delujejo najrazličnejši koncepti in ideološke sheme, zapičene v glavi, ki ne dovoljujejo, da bi se ljubezen vode lahko prosto prelivala po telesu. Ohromijo jo …” (Marko Pogačnik: Slovenija čudežna, Vodno svetišče Plitvice)
S Taro sva Plitvice obiskali 31. 10. 2024, v tednu jesenske promocijske akcije, ki omogoča nakup vstopnice po 10 €, za pse je obisk vedno brezplačen, nagobčnika pa tu ni omenil nihče. V izogib temu, da zaradi prevelikega obiska ne ostaneš pred vhodom, je najbolje vstopnice kupiti preko interneta.
Zvečer pred načrtovanim obiskom se je izkazalo, da je teh za vhod 1 v vseh dopoldanskih urah že zmanjkalo, zato sem izbrala ‘Ulaz 2‘ in program H. Ta vključuje vožnjo s panoramskim vozilom, sprehod ob Gornjih jezerih, vožnjo z elektroladjico po jezeru Kozjak, pa sprehod skozi kanjon Dolnjih jezer do Velikega slapa, nato po vzhodni strani kanjona in povratek s panoramskim vozilom. Tako lahko doživiš večino območja, zaradi dolžine (slabih 9 kilometrov, v trajanju 4-6 ur) pa razen na stičišču z drugimi potmi in okoli najbolj popularnega Velikega slapa ni bilo prevelike gneče.
Tara mimo mnogih azijskih obiskovalcev ni mogla neopažena. Ali so se je močno ustrašili (“wolf, wolf …”) in se umikali s poti ali pa (“iii, how beautiful dog …”) poleg slapov in jezer fotografirali še njo, tako da se je med drugim naučila tudi pozirati … 🙂
Predzadnja etapa se je izkazala za zelo sproščujočo, pozno popoldan pa sva se odpeljali še proti Gorskemu Kotarju …
