Po jutranjem sprehodu ob peščeni baški plaži sva se odpravili proti Pagu, še enem že v prazgodovini naseljenem hrvaškem otoku. Že sama vožnja po Krku je čudovita, jadranska magistrala pa izven sezone nepozabna – tudi njen severni del, zato je mogoče prav, da jo omenim že tukaj.
Jadranska magistrala, dolga 1.006 kilometrov, se je večinoma gradila med leti 1955 in 1966 ter poteka od Trsta pa vse do črnogorskega Ulcinja. Gradilo jo je od 6000 do 10000 delavcev, tudi s pomočjo vojske, ter okrog 300 inženirjev in arhitektov … Izkopanih naj bi bilo okoli 6,6 milijonov kubičnih metrov skal in zemlje, nasipanega malo manj kot 5 milijonov kubičnih metrov gradbenega materiala, asfaltiranih okoli 4,3 milijona kvadratnih metrov asfalta …
Strinjam se z mnogimi vozniki, da zna biti to ena izmed najlepših cest na svetu, kajti na eni strani prečudoviti razgledi na prekrasno morje in otočke, borovce in figovce ter visoke, strme skale Velebita (na severu – nato Mosor, Biokovo) na drugi kar kličejo po mnogih, naravnost hipnotičnih postankih …
Vožnjo po enem izmed najzahtevnejših odsekov (Sinj – Starigrad) s 700 ovinki sva prekinili v Prizni in se na Pag popeljali s trajektom. Tara je svojih prvih 20 minut na trajektu Jadrolinije, s čimer psi potujejo brezplačno, prebila naravnost odlično. Sicer pravila zahtevajo nošenje nagobčnika, a se nekaj mornarjev in še manj potnikov ni obregalo v to, vsi so je bili veseli in jo božali, nagobčnika, ki je pripravljen čakal v torbi, pa nihče ni omenil. Malo me je bilo strah, kako se bo obnašala prvič dejansko na morju, a je bilo to brez valov milo z nama, potrebe po obisku notranjosti, ki je za pse prepovedana, ni bilo, in izkazala se je za pravo pravcato pomorščakinjo. 🙂
Na Pagu sva se iz pristanišča v Žigljenu odpeljali po polotoku Lun na njegov skrajni severo-zahodni del – obiskali sva Vrtove lunjskih maslina. Olive kot simbol miru, življenja, večnosti, zvestobe, zdravja, učenosti in modrosti predstavljajo nesmrtnost, plodnost, zakon in obilje, oljčni list pa bogastvo, slavo in mir. Na spletni strani vrtvov pravijo, da je oljka lahko nastala samo z božjo pomočjo, zato so jo v mitih ustvarjali bogovi, v krščanstvu pa predstavlja simbol božje transparentnosti in skrbi za božje otroke: https://www.olive-gardens.eu/https://www.olive-gardens.eu/
Posebnost tega parka leži v tem, da se na okoli 75 hektarjih nahaja največje število tisočletnih samoniklih oljk, lociranih na enem mestu. V parku raste preko 80.00 dreves, ki so ohranjena v svoji izvorni obliki in se morfološko nekoliko razlikujejo v velikosti, številu cvetov, velikosti in obliki lista in tudi samega ploda. Z DNK analizo je potrjena genetska raznolikost znotraj oljčnika, kar pomeni, da je pravzaprav vsaka oljka potencialno nova sorta oljk. Tako je oljčni nasad edinstven na svetu, s čimer se ne morejo pohvaliti niti bolj znani oljčniki v Izraelu in Grčiji.
Izven sezone vstopnine ni treba plačati, moje srce pa je naravnost zapelo in zaigralo skupaj z mnogimi obiralci oliv, ki so med ročnim pobiranjem tudi prekrasno zapeli. Tako med sprehajanjem med tisočletnimi debli nisem poslušala strojnih zvokov ampak zvoke pogovarjanja in petja … Ja no, in se borila z mnogimi muhami (da ne bo vse izgledalo tako popolno) … 🙂
Najstarejša ojka v oljčniku je stara 2000 let. Dolgo se je mislilo, da so v najdebelejše deblo združene dve ali tri oljke, a je DNK-analiza pokazala, da gre pravzaprav le za eno deblo.
Med najinim stikom me je prevevalo spoštovanje, občutek večnosti … pravzaprav sem se med celotnim 2-urnim sprehodom počutila kot ‘mlada mula’. 🙂
Drugačni občutki so me obhajali pri drugi najstarejši oljki v nasadu, stari 1600 let. Po uvodnem pozdravu sem se ji morala najprej opravičiti, ker je mojo pozornost zahtevala Tara. Ta je med cvilečim preganjanjem ovc (za katere nisem vedela, da so prisotne, sicer bi ovčarko pripela na povodec) izginila in se po vztrajnem klicanju vrnila šele čez nekaj minut.
Tako sem se tej oljki posvetila razdražena, a me je presenetila prva misel, ko sem stopila k njej, jo prosila za dovoljenje in jo nato objela: “Slikaj se z mano.” Ok, tudi prav. Očitno se hoče predstaviti svetu, biti videna, slišana in razumljena. 🙂 Telefon sem postavila na kamnit zid, ne da bi videla kam meri, približno v smeri drevesa, a se je improvizirana fotka izkazala za popolno. Nadalje me je pozvala, da se prepustim njenim nedrjem in tam, sedeč na njenem deblu, z zaprtimi očmi in globoko dihajoč, sem vnovič našla svoj notranji mir …
Ki je bil kasneje isti večer znova prekinjen. Med pripravo večerje v novem apartmaju (z balkonom in pogledom na morje, druga vrsta, 10 minut peš do centra – izven sezone 40 €, brez doplačila za psa) v Novalji sem izvedela, da je umrl moj prvi fant, s katerim sem pri 11-ih letih delila svoj prvi poljub. Občutljiva duša ni zmogla živeti v tem svetu, v otroštvu (pre)lep in (pre)pameten fant je zgodaj postal odvisnik in to ostal vse svoje odraslo življenje – odvisnik in izobčenec … Svojo težavno pot je sklenil pri 48-letih.
Tako sem celo nespečno noč prehajala iz temačnega, z obžalovanji, obtoževanji in žalostjo prepredenega duševnega stanja v čudežno, mirno, zaupljivo, ljubeče (pospremljeno z razmišljanjem o oljkah) na drugi strani.
Po neprespani noči sva se v sončnem jutru mimo plaž (tu in tam so z znaki psi na njih prepovedani) sprehodili do centra Novalje, se spoznavali z mnogimi arheološkimi najdbami iz antičnega časa, med večinoma zaprtimi pa našli tudi eno odprto pekarno, bar, restavracijo.
Na srečo je prijazen lastnik apartmajske hiše ponudil še brezplačno kasnejšo odjavo, tako sva nekaj uric pred odhodom lahko oddremali, sprehod po Paškem trikotniku prihranili za drugič in se nato podali na še eno čudovito panoramsko vožnjo – tokrat do juga otoka, čez most in nato po jadranki do Murterja -, sonce s prijetnimi poletnimi temperaturami pa naju ni več zapustilo vse do konca potovanja …
