V sredini oktobra 2024 sva se s psičko v družbi polne lune odravili na popotovanje po hrvaških otokih. Kar je bilo načrtovano kot dopust po hudo napornem poletju in pravzaprav celotnem letu, se je odvilo v pravo odisejado. A ker sem ženska, Slovenka (s poleg slovenskih tudi hrvaškimi in ukrajinskimi predniki), živim v 21. stoletju in nimam časa 10 let, 14-dnevnega ‘road tripa’ v družbi leto in pol stare bele švicarske ovčarke ne morem poimenovati po grškem junaku – zato se je pojavila nova besedna skovanka: oneyada.
Iz Slovenske sva se skozi Hrvaško Istro po zdravljenje, sproščanje in odmik od ljudi in potrošniške družbe … po uvide za prihodnost najprej odpeljali na Krk. Namesto veterinarja, kajti Taro je začela pestiti nekakšna alergija, ali že doživetega mrzličnega iskanja dela in novega doma (lastnik je najemniško stanovanje prodal, nakazal pa se je tudi zaključek sodelovanja z jezikovno šolo), sem tokrat ubrala nekaj drugačnega …
“S koreninami v Julijskih Alpah stoji Istra pokonci, simetrična, kot so navadno drevesne krošnje. Pri dnu, s Tržaškim zalivom na eni in samotno Čičarijo na drugi strani debla, je krošnja istrskega drevesa življenja najširša. Ti dve spodnji veji predstavljata temelj modrosti in prvinskih sil Istre (Čičarija – prvinska, skoraj nenaseljena, neke vrste skladišče prvobitnih sil Gaje, od koder se napaja življenjskoenergijski organizem Istre) …” (Medvešek: Slovenija čudežna, Skrivnostna Istra)
Na prvi otok, Krk, sva se pripeljali po Krškem mostu (nekdaj Titov most), ki je bil odprt poleti istega leta, kot je spomladi umrl takratni jugoslovanski predsednik, jeseni pa se je rodila moja malenkost – tj. leta 1980.
Hrvaška ima 1185 otokov, a samo Krk nosi naziv Zlati otok (Insula Aurea). Postavljen v središče Kvarnerskega zaliva ga krasi blaga mediteranska klima, dober geografski položaj ter raznolikost kulturnih in naravnih lepot, bogastvo zemlje in morja. Pravijo mu tudi zibelka hrvaške kulture, na začetku 20. stoletja pa so ga poimenovali še šesti kontinent.
Otok je tesno povezan s številko 7: Hrvati so ga naselili v 7. stoletju, sedemkrat se je uspešno branil gusarjev, sedmi Frankopan je bil zadnji krški knez, današnji zlati otok ima 7 središč, legenda pa sedem mest na Krku povezuje s sedmimi smrtnimi grehi:
Dobrinj – oholost, Omišalj – lakomnost, Malinska – nečistovanje, Poljica – jeza / srd, Krk – požrešnost, Baška – zavist, Vrbnik – lenoba.
Večino otoka poznam že iz najstniških in dvajsetih let, ko sem kot Dolenjka redno dopustovala v mnogih turističnih naseljih, a zadnjih 15 let tu nisem bila. Tako me je najprej pozitivno presenetilo brezplačno prečenje mostu, nato pa negativno množica nakupovalnih centrov ob cesti.
Najprej sva se ustavili v glavnem mestu oziroma malček naprej, v kampu, kjer sem v preteklosti preživela precej zanimivih dni. Med sprehodom proti centru Krka sem opazila, da so šotore zdaj nadomestile luksuzne mobilne hišice, prve vrste ob morju polne tudi izven turistične sezone, dobrodošli pa so očitno tudi kužki …
Odložila sem jesensko jakno in volnen pulover pod njo, ki me je ščitil pred dežjem na celini, ter se prepustila tihemu kafetkanju v kampu, žal pa mi je bilo, da sem poletne sandale za vsak slučaj spakirala na dno kovčka, kajti nakazalo se je prečudovito indijansko poletje s poletnimi temperaturami zraka in morja …
Nato sva se odpeljali v Baško, ki je, razen kratkega postanka pred odplutjem na okoliške otoke, še nisem raziskovala. Cesta proti Baški nudi čudovite panoramske razglede tako na morje kot impresivne gorske bloke, občutek imaš, da se voziš v popolnoma drugačen svet … Večina apartmajev, gostilen in lokalov v turistčnem mestecu očitno izven sezone ne obratuje, a še vedno se najde kaj odprtega (namesto kakih 30 barov na promenadi le 2 ali trije), pasja plaža je na skrajno desnem koncu promenade, skoraj vsak vogal pa čuva kakšna razborita muca, ki se turističnim psom pač ne umika.
Če se Tarina alergija ne bi začela umirjati, sem jo nameravala naslednji dan odpeljati k veterinarju, tako sem se pozanimala in izvedela, da bi zasilna, turistična, varianta bila možna le v mestu Krk, za večje stvari pa je treba v Rijeko.
Rodovitna, zelena Baška dolina, obkrožena z vinogradi, figami in oljčnimi nasadi je bila poseljena že v prazgodovini, sedanjo podobo pa je dobila v antičnih časih. Nad mestecem bedi cerkev Sv. Janeza z najstarejšim zvonikom na tem področju (iz leta 1431), pokopališčem in čudovitim razgledom …
Mimo pelje Baška pot glagolice – v neposredni bližini Baške, v cerkvi sv. Lucije v Jurandolu so našli prvi hrvaški jezikovni spomenik (Baška plošča), tako mestece velja za zibelko glagolice na Hrvaškem.
Drugi dan sva se po jutranjem vzponu do cerkvice popoldne odravili še na najbolj znano plaža na Krku – plaža Vela luka. Čeprav sem bila opozorjena s strani mnogih blogerjev, da je pešpot izpred fkk-kampa Bunculuka kar naporna, se je izkazalo, da je bilo to najdaljših 4 oz. skupaj 8 kilometrov v mojem življenju. Večinoma pastirska steza ima sicer res fantastične razglede, a je tudi skalnata in se večinoma ves čas vzpenja ali spušča.
Med sezono odprta restavracija je bila seveda zaprta, senčniki in ležalniki pospravljeni, medve pa poleg v zalivu zasidrane jadrnice edini obiskovalki Vele luke. Pol ure posedanja na mehkem pesku in pojeden sendvič je z moje strani zadostovalo za počitek, ki pa ga Tara ni potrebovala. Ves čas ji je bilo treba metati kamenje sem ter tja, da je tekala, plavala in skakala naokoli, na sicer drugače za pse prepovedani plaži.
Pot nazaj v spremstvu grozečih oblakov se je izkazala za še napornejšo, tako da je leto in pol treninga: Ne vleci povodca! padlo v vodo – oziroma se odkotalilo po skalah. Najprej si je mladoletna ovčarka med dirjanjem za ovcami po skalah porezala tačko, a je to ni zaustavilo, da ne bi potem povodca z mano na drugem koncu vlekla navkreber z vso močjo. In priznam, brez nje ne vem, kako bi mi uspelo, pa čeprav nekaj kondicije z vsakodnevnimi 2-3urnimi sprehodi verjetno imam. Greh zavisti očitno iz tebe iztisne zadnje trohice moči … 🙂
Zaključek?
Vrnitev na hrvaško obalo po 8-letni abstinenci ter po 15-ih letih ponovni obisk tega otoka in raziskovanje Baške ter njene okolice se je izkazalo za pravilno odločitev. Po septembrskem orkanskem vremenu, ki je prečistil celotno jadransko obalo, se je topla, pa čeprav še občasno oblačna in deževna, pa fizično naporna, a prelepa dobrodošlica tamkajšnje narave izkazala za zelo dobrodejno. Tarino praskanje in grizenje je začelo pojemati, obdrsana blazinica na tački nehala krvaveti, umirjati pa se je začela tudi moja tesnobna psiha, tako sva se naslednji (tretji) dan odpeljali na sledeči otok: Pag …
